tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Panopticon

The Scars of Man on the Once Nameless Wilderness (I and II)

Založba: Bindrune Recordings
Leto izdaje: 2018
Format: digital


Datum objave: 01.05.2018

Black metal umetniki se ne ozirajo na časovne omejitve, celo rogajo se jim z nenavadno dolgimi kompozicijami. Dolge skladbe in albumi so v popolnem nasprotju s pravili glasbene industrije, ki stavi na kratke in jedrnate pop štance. Panopticon je z najnovejšim dvojnim albumom stopil še korak dalje od glasbenega mainstreama in nam ponudil dve uri glasbe. V teh dveh urah pa je združil vse, kar je v preteklih letih že počel. Tako se v prvem delu srečamo predvsem z bolj klasičnim black metalskim početjem, tudi z veliko melodike in občasnimi akustičnimi deli, ki spominjajo na Agalloch. Kljub temu da je Panopticon ameriški projekt, zavezan levičarskim in anarhističnim idealom, pa se glasbeno še vedno poklanja norveškim vzornikom. Drugi del dvojnega albuma je po eni strani bolj ambientalen, tudi post rokerski na momente, po drugi strani pa country bluegrass zveneč, tj. poklon izvornemu ameriškemu folku, kar je počel že v preteklosti. Spomnimo se samo albuma Kentucky, ki je delno posvečen tudi rudarjem in njihovemu boju za delavske pravice. Na sploh ta projekt niha med pobegom v divjino, ki je v ZDA vedno pomenila svobodo, in bojem delavcev znotraj družbe. A tudi ta dvojnost ima skupni imenovalec. Panopticon je vedno upor brzečemu svetu, ki ne dovoljuje počitka, ampak je potrebno neprestano akumuliranje informacij, brez smisla in pomena. Že sam obseg novega albuma zahteva od poslušalca, da za 2 uri odloži svoje obveznosti in si vzame čas nazaj. Čas je denar in vemo, da ta denar ustvaja nekdo drug z vašim časom. Panopticon vam pomaga, da se temu uprete. Pa čeprav le s pazljivim poslušanjem glasbe. 



Avtor: Marko

« nazaj