tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Ojne

Prima Che Tutto Bruci

Založba: (We built the world and) miss the stars
Leto izdaje: 2017
Format: digital


Datum objave: 03.01.2018

Najlažje je pisati o zadevi, do katere imaš varno distanco. Si le zunanji opazovalec, ki si dovoli podati oceno. Veliko težje je pisati o glasbi, v kateri prepoznaš del sebe, vsaj preteklost, ki je še vedno del tebe. Ko poslušam novo izdajo italijanskega screamo benda Øjne, mi misli pobegnejo 20 ali več let nazaj v preteklost. V 90ih letih prejšnjega stoletja (kako impresivno zveni ta časovna opredelitev!) je bil emo (core) ena glavnih glasbenih struj oz. žanrov, ki si je prizadeval za prenovitev hardkora. Iskalo se je osnovno energijo in idejo glasbenega gibanja, ki se je imelo in se še vedno ima za naslednico panka. Screamo skovanka še ni nastala. Bendi s(m)o kričali kot zmešani, mešali kitarski hrup in občasne akustične vložke. Melodijo je bilo potrebno izkričati. Po začetnem bumu, ki pa je vedno postal na obrobju, je tudi screamo postal samo eden od mnogih podžanrov. Tudi sam sem izgubil zanimanje za nove bende, saj glasbeno ni bilo več mogoče kaj novega iznajti, bendi iz 90ih pa so mi povsem zadostovali. Tudi Øjne so takšen bend, ki ne odkriva tople vode. Kar pa ne pomeni, da niso zanimivi. Dobro razmerje med hardkorovskimi emo izbruhi in post rock elementi jih delajo zelo poslušljivi. Dober občutek za dramatičnost naredi tudi petminutne skladbe kratke. Dolžina je celo nujna, da se lahko stopnjuje intenziteta glasbenega izraza. Uporaba italijanskega jezika je samo dodaten plus, saj je to jezik, primeren za slikovito izražanje čustev. In tudi za dodatek teatralnosti, ki jo žanr skoraj zahteva. Tudi emo ima kar dolgo tradicijo pri naših zahodnih sosedih. Prav tako pa tudi pri 13. bratu, zato le upam na čim več takšnih bendov. Crust pride in gre, emo pa ostane v tebi.


Avtor: Marko

« nazaj