tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Koromač

Punk Enough?

Založba: samozaložba
Leto izdaje: 2015
Format: CD


Datum objave: 11.10.2015

Kako ohraniti svojo identiteto in nadgraditi glasbeni izraz, je vprašanje, na katero morajo odgovoriti vsi bendi, ki zdržijo nekaj let skupaj. Vsakdo, ki ne želi le ponavljati obrazcev iz svojih začetkov, začne spreminjati svojo glasbo, želi se izraziti še na drugačen način. To mu omogoča večje glasbeno znanje in vedenje. Prav to pa je pogosto lahko past, da v preveliki želji po predstavitvi svojega novo pridobljenega znanja, spregleda, da je glasbena veščina samo orodje za izražanje, ne pa cilj sam po sebi. Koromač iz Vrtojbe so začeli kot klasična hardkor, punk, metal zasedba. In nekaj let vztrajali v tem žanru. Že v svojih začetkih so kazali namero, da poiščejo svoj specifični izraz. Radikalna sprememba se je zgodila, ko se je trio preobrazil v pravi sedemčlanski orkester, z dvojnimi bobni, trobili itd. Koromač so se odločili združiti pankersko zvočno radikalnost z jazz izrazom. Kot mnogi pred njimi. Nenazadnje pred mnogimi leti tudi v njihovi bližini, pred kratkim obujeni, Link Der Wasser iz Deskel. Pri takšnih mešanjih stilov je smisel za kompozicijo najpomembnejši. In ko je to vprašanje rešeno, potem gre vse zelo gladko. Koromač to očitno obvladajo. Punk Enough? je album, ki zastavlja na videz preprosto vprašanje. Ali je njihov glasbeni izraz dovolj radikalen, da ga lahko uvrstimo ob bok začetnemu panku? Na to vprašanje jim ni potrebno neposredno odgovoriti. Njihov album ima vsekakor vse prvine izvorne pank ideje brezkompromisnega odpiranja prostora novim idejam v glasbi. To vprašanje bi si kvečjemu morali zastaviti premnogi samodeklarirani pank bendi, katerih izraz je prej konzervativen kot avantgarden. A vrnimo se k odličnemu albumu. Če si zamislimo, da je osnova benda kitarska, potem nas takoj pospremijo značilni sludge ali doom toni, s preslikavo duha zgodnjih Black Sabbath. Ki pa ne ostanejo dolgo osamljeni, saj jih presekajo zvoki saksofona. Verjetno ne zgrešim veliko, če rečem, da je pri tem odločilen vpliv Johna Zorna, ki je prav tako vedno premešal jazz tradicijo z najbolj ekstremnimi kitarskimi žanri. Prav tak pogovor trobil in kitar, ob odličnem bobnanju in bas kitari, nas popelje skozi celotni album. In ob vsej tej zvočni polnosti, ko poslušalcu ne dajo niti malo predaha, šele na koncu opazimo, da so Koromač v svojem razvoju nekje pustili vokale. Pred sabo imamo torej instrumentalen album, za katerega pa skoraj ne opazimo, da to je. Za na lestvico naj albumov 2015. 



Avtor: Marko

« nazaj