tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Iskra

Ruins

Založba: Panda Banda
Leto izdaje: 2015
Format: digital


Datum objave: 05.08.2015

Albumu Ruins kanadske zasedbe Iskra ni kaj očitati. Skoraj. Zasedba spretno kombinira post crustovsko glasbo z black metal vzorci, pa tudi sodobnejšimi hardkor primesmi. Kdor jih spremlja že dalj časa bo tudi opazil, da so kompozicije bolj razdelane in nedvomno zanimivejše. Dereč vokal se lepo uklopi v celotno sliko, celo preveč lepo in predvsem prelinearno, tako da meji na predvidljivost. Angažirana lirična usmerjenost doda še dodatne točke na sceni. Vse štima. Ali res vse? Da bo album zadovoljil ljubitelje tovrstne glasbe, ni nobenega dvoma. Tudi v Sloveniji imajo veliko privržencev, nenazadnje so pri nas tudi že koncertirali. Ob tem se mi zastavljajo bolj druga vprašanja. Ravno ta popolnost izdelka kaže na njegovo preveliko predvidljivost in odsotnost presenečenja, ki je tisto kar v nas šele zbudi dejansko navdušenje nad novo glasbo. Sicer je morda presenečenje element, ki je predvsem subjektivne narave in tako odvisen od posameznikove glasbene izkušenosti. Če si slišal že marsikaj, boš marsikaj ponovno prepoznal. Drugi pomisleki ob takem albumu pa se nanaša prav nad to vsesplošno navdušenost anarhističnih glasbenikov nad apokaliptičnimi zvoki. Kakšna je povezava med angažiranostjo, vsaj načelno deklariranost, in nedvomno jezno, vendar po drugi strani mračno glasbo? Seveda bi bilo nesmiselno zagovarjati Chumbawamba anarho usmeritev, ki je skušala približati anarhistično misel z uporabo čim bolj sprejemljive glasbe za širše množice. Radikalnost mora biti tudi na estetski, ne samo idejni ravni. Zato glasna glasba je primeren medij. Vprašanje pa je, kakšna naj bo, da bo res radikalno presekala in lahko naredila preskok v glavah. V tem primeru, ko se mi zdi vse bolj ali manj pričakovano, bi to težko rekel. Verjetno to tudi ni bil namen Iskre. Hoteli so narediti dober rock album. In to jim je vsekakor uspelo. In na tej točki ga lahko samo priporočam vsem v posluh. Le na moji playlisti ga po tej recenziji verjetno ne bo več, ker pogrešam nekaj več, da bi ga lahko ponovno poslušal. 


Avtor: Marko

« nazaj