tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Nina Bulatovix

Jate

Založba: Kapa
Leto izdaje: 2014
Format: digital


Datum objave: 18.01.2015

Z zamudo, a za reciklažo žanra nikoli prepozno. Post punk je bil že pred desetletjem na svetovni glasbeni sceni uspešen produkt, lično zapakiran, predstavljen kot nekaj novega, a hkrati starega. V Sloveniji smo šele v zadnjih letih dobili adekvaten odmev (minus komercialni uspeh, seveda). Poleg Nine Bulatovix so tu vsaj še Čao Portorož. Vendar se mi zdijo Jate tak najbolj tipičen post punk izdelek. Kitare izginejo, glasba temelji na ritmu in njemu prilagojenemu vokalu. Minimalistično. Ritem je tisti, ki ustvarja sebi prilagojeno melodiko. Nenazadnje je prav zaradi tega veliko komadov na albumu zelo plesnih. Ob tem je vokalu namenjeno čisto podajanje poezije. Tako pridejo tudi besede do polnega izraza in tvorijo nedeljivo celoto z glasbo. Zato je toliko bolj pomembno, kako so besede izbrane. Vokal je značilno globok, tukaj ni večjih odstopanj od post punk in dark kanona. Pozorno poslušajte komad Z obema rokama. Ne samo, da je verjetno najbolj dramatičen na albumu, na koncu ima tudi poseben hommage Borghesii in njihovi klasiki Ni upanja, ni strahu. Lahko rečemo, da je zadeva retro in hkrati ne? Vsekakor so si zadali zahtevno nalogo, da svojo glasbo postavijo v dialog s plodovitimi leti za slovensko alternativo. Vendar jim je to uspelo in konec leta 2014 zapisali album, katerega bodo nekoč ponovno odkrivali leta 2044. Kar ni nepomembno tudi za današnje ustvarjanje. Ne da bi se s tem obremenjevali, a želja, da glasba kljubuje zobu časa, mora biti prisotna. Vsaj kot upor proti večni začasnosti, ki z imperativom po vedno novem, pošilja preteklo v pozabo. Ne pozabimo na Jate.


Avtor: Marko

« nazaj