tekoče recenzije lost & found

Recenzije

An Autumn For Crippled Children

Try Not To Destroy Everything You Love

Založba: Aeternitas Tenebrarum Music Foundation
Leto izdaje: 2013
Format: digital


Datum objave: 02.12.2013

Ko so pionirji post-metala Isis še delovala, sem bral intervju z Aaron Turnerjem (vokali, kitara), kjer je delil svoj pogled na pomen vokala v glasbi. Dejal je, da so vokali zanj zgolj še en inštrument v skupku zvokov, ki predstavljajo komad. Takrat se mi je takšen vidik glasbe v splošnem zdel zelo zanimiv: vsak inštrument je en enakopraven delček, ki prispeva k celoti, vključno z vokali. V kolikor je temu tako, lahko skupina zgolj z izbiro tipa vokala vpliva na žanr, v katerega jo glasbena srenja opredeli? Trojica Nizozemcev »An Autumn for Crippled Children« bi se vsekakor strinjali.

Slednji igrajo namreč najboljšo (alo celo edino?) obliko black metala s post-rock vložki. Njihova klasifikacija je sicer dosti bolj pestra (pogosto gre slišati shoegaze, avantgarde ali doom metal vplive) in na papirju mogoče zveni kot nesprejemljiva kombinacija, ampak temu ni tako. To dokazujejo tudi z najnovejšim albumom, »Try Not To Destroy Everything You Love«.

Raznolikost skupine je moč slišati na naslovnem komadu, saj bi ga lahko brez težav umestili v diskografijo zasedbe »Radiohead«… dokler seveda zasanjane, nežne melodije ne prekinejo besni, vreščeči vokali. Klavirska uvodna špica komada »Sepia Mountains for Her Lament« zveni kot kakšen hit skupine »Coldplay«, medtem ko je uvodni »Autumn Again« popisan z rezkimi melodijami, značilnimi za skupino »Editors«. Tudi, ko preidejo na bolj surovo, eksplozivno igranje, ni nikoli tistih pričakovanih black metal elementov. Kitarski riffi niso zlobni, niso turobni, ampak so melanholični. Ritem ni divji in udaren, ampak zasanjan. Vokal je dejansko edini konsistenten »inštrument«, ki glasbo (pravilno) postavi v eksperimentalni black metal.

Vendar pa imajo komadi kljub inovativnem pristopu ustvarjanja black metala precej predvidljivo strukturo: umirjeni deli, ki jim sledi divje razbijanje (ali vsaj vreščanje). Takšna repeticija konceptov spremlja skupino že skozi celotno diskografijo in lahko vodi v monotonost, čeprav je zvok vedno pester in poln. 

Če niste seznanjeni s skupno »An Autumn for Crippled Children« je album »Try Not To Destroy Everything You Love« odlično izhodišče. V kolikor pa ste oboževalec skupine boste pa kaj kmalu spoznali, da so vrhunec dosegli že z lanskim izdelkom, »Only the Ocean Knows«. Nova plošča kvečjemu izpili, kar so že zelo dobro vzpostavili.



Avtor: Gregor

« nazaj