tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Mothermound

The Burden Of Tomorrow

Založba: Hollow Earth Records
Leto izdaje: 2013
Format: Digital


Datum objave: 21.11.2013

Končno se pestrost glasbene ponudbe na slovenski alternativni sceni dviguje na nivo, ko lahko pariramo s tujino. »Clone or copy« časi so mimo. Vedno več je zanimivih in predvem unikatnih zasedb. Med te spada tudi tolminska četveroglava pošast Mothermond, ki bo 22. novembra na goriški Mostovni splavila svoj prvenec. Njihovi začetki segajo v leto 1995, ko so še slišali na ime Expulsion. Pod tem imenom so izdali dva demo posnetka in album In These Glorious Epitaphs. Po premoru so se 2009 ponovno inkarnirali pod imenom, ki ga nosijo še danes. Album The Burden Of Tomorrow se prične z lepim harmoničnim srednjeveško zvenečim prepletom kitarske akustike in flavte in kasneje preide v zvoke, ki poslušalca spremljajo skozi celotno ploščo. Neke vrste doom death metal z rokerskimi infiltracijami. Nikakor ne nekaj, kar smo slišali že stokrat. In tudi ne nekaj, kar se tako ozko drži zgoraj navedenih smernic. Delo obeh kitaristov je spoštovanja vredno, saj se sliši, da se v njunem poznavanju glasbe žanrsko ne omejujeta. Zato lahko v njihovi glasbi opazimo tako Black Sabbath, Alice In Chains kot tudi kakšne zgodnje Paradise Lost ali pa Therion. Hkrati pa so prisotni tudi heavy metalski riffi, korektna bobnarska podlaga, ki se na srečo ne oslanja preveč dvojno bas nogo ter bas, ki me na trenutke zvokovno spomni tudi na kakšne Suicidal Tendencies (predvsem v zaključnem Curtains Fall). Vokal varira od trpečega, rohnečega pa vse do melodike, ki je občasno metalska, drugič spet grungerska. Če bi med njihovimi stvaritvami moral izbrati osebni hit, je to Dogma Defiled, ki z izredno dinamiko varira med hitrejšimi in počasnejšimi deli. Vsebuje pa tudi ta pravo melodično solažo, kot se za metal spodobi. Tako kot v začetnem komadu Aurora Awaken umirjeno začnejo, tako v zadnjem Curtains Fall zaključijo z zasanjano melodijico in dobrim sirenskim ženskim vokalom. Edina pripomba na ploščo je mogoče produkcija, ki bi lahko bila bolj mastna. S tem bi pridobili na epskih razsežnostih in se brez problema uvrstili na listo izdaj kakšnih Solitude Productions. Ovitek v pravi doomerski maniri pa jim je oblikoval naš sodelavec Valter. Prepričan sem, da bo 22-ega zadeva v živo zvenela še bolje.



Avtor: Dejan

« nazaj