tekoče recenzije lost & found

Recenzije

No Limits

Hardcore

Založba: Samozaložba
Leto izdaje: 2013
Format: CD


Datum objave: 11.11.2013

Ko je govora o slovenskem hardcoru, nikakor ne smemo izpustiti No limits, ki so po mojem mnenju eden boljših in trmasto vztrajnih tovrstnih bendov na naši kokoški. So staroste slovenske hardcore scene (delujejo že več kot 20 let) in ne samo da vztrajajo, boljši so, bolj prepričljivi in bolj jezni kot kdaj koli prej. S ploščo Hardcore so pokazali, kako se stvarem streže. Od samega začetka ostajajo zvesti stilu, ki so ga začeli preigravati v začetku 90-ih. Če uporabim starejšo terminologijo, bi temu kar nam No Limits počnejo na zadnjem in tudi prejšnjih albumih, rekel crossover. Stil, ki se je pojavil konec 80-ih in začetku 90-ih. Danes se tega poslužujejo bendi kot so Iron Reagan, Municipal Waste in recimo Toxic Holocaust. Na Hardcore No Limits ustvarijo energijo, ki smo jo imeli najraje pri kakšnih Poison Idea ali pa Ratos De Porao. Slednjih priredba se na tem disku pojavi kot bonus komad. Prijateljstvo obeh bendov sega že leta nazaj, ko so bili Ratos De Porao redne stranke na slovenskih odrih. Po uvodnem telefonskem pogovoru obeh pevcev o slovenski politiki (Filgho de puta do JJ!!!) sledi italijanski komad Quando Ci Vuole, Ci Vuole (Ko je treba, je treba). Na splošno pa ima album več kot ustrezen naslov, saj je glasba, ki jo najdemo na njem surov jezen hardcore, brez vseh nepotrebnih okraskov. So izleti v kakšen soroden (npr. grind, punk in podobno) stil, vendar je baza hiter brezkompromisen hardcore z angažiranimi besedili, v katerih ne ovinkarijo. Povedo, kar mislijo. Pri komadu Just One Day pridejo na svoj račun kakšni grinderji ali crusterji. Pri komadu Hit spet bolj ljubitelji punka. Osebno pa bi izpostavil No More Lies, v katerem odlično združijo hardcore jezo z spevnim, ušesu všečnim refrenom. Če gledamo album v celoti, mu ne moremo očitati prav nič. Tudi produkcijsko je nad nivojem tovrstnih bendov. Ravno pri tem sem nekako dobil asociacijo na ploščo SOIA Built To Last, ki je bila prva hardcore plošča, ki me je produkcijsko odpihnila. Kor zna, pač zna in zato si No Limits zaslužijo še vsaj enkrat toliko glasbenih let. Danes so tam kjer morajo biti. Prav vse jim je jasno. Hardcore!!!!!!!!!!!!!!!



Avtor: Dejan

« nazaj