tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Brutal Truth/Bastard Noise

The axiom of post inhumanity

Založba: Relapse
Leto izdaje: 2013
Format: Digital


Datum objave: 06.11.2013

Zanimiva kombinacija in rahlo nepredviden izid. To zadevo sem čakal že nekaj časa in nekako gojil pričakovanja, kako bi to lahko zvenelo. Napaka. Človek se mora vedno pustiti presenetiti. Plošček, ali pa bolje rečeno dva, sta popolna komaj ko imaš oba. Se pravi LP in CD verzijo. Na vsakem so drugi komadi - LP verzija s štirimi kompozicijami in CD verzija s šestimi. Skoraj bi lahko pomislil, da gre za neko ponovno oživitev zgoščenk. Včasih je bilo na LP-ju manj kot na CD-ju, danes pa je dostikrat ravno obratno. Pa pustimo razmišljanje glasbene industrije in se prepustimo vesoljnim zvokom teh gigantov. Prvo definirajmo njihovo participacijo pri tem projektu. Bastard Noise se na obeh medijih pojavijo sedemkrat. Brutal Truth pa trikrat. Vseeno pa ne gre za klasičen split, saj gre za totalno noise razturačino, ki bo hkrati zanimiva ljubiteljem stila in pristašem drona. Bastard Noise so od Bastard Noise obdržali samo noise in z dronovskimi podlagami, ki jih nadgrajujejo z hrupnimi nečloveškimi izleti v vesoljna prostranstva, ustvarijo zvočno podobo, ki bi v kakšnem znanstveno fantastičnem filmu zvočno spremljali prikaz novih, neznanih svetov. Vse skupaj z insektoidnim pridihom, o katerem pričajo sami naslovi njihovih komadov. To velja tudi The Antenna Galaxies, drugače imenovani tudi Ngc 4038 in Ngc 4039, ki bosta kolidirali ena v drugo in s pomočjo svojih tako imenovanih insektoidnih tipalk ustvarili eno veliko galaksijo. BN to odlično uzvočijo. Pri komadu Preeamptive Epitaph for The Living je prisoten tako Woodov ekstremno grozljiv vokal, kot Aimeejino srhljivo vreščanje, ki iz ozadja poslušalcu ledeni kri. V glavnem je njihov doprinos podoben začetkom BN, za razliko pa je zvokovna harmonija na dosti višjem nivoju. So ustvarjalci, ki to pač znajo.
Za razliko od BN so Brutal Truth tukaj bolj usmerjeni k dronu, saj njihove kompozicije ne premorejo dinamike BN. Se pa vsekakor odlično stapljajo s stvaritvami od BN. Če poslušamo vse skupaj, je po mojem vrstni red najprej LP in nato CD. In ne ločeno BN od BT. Obe verziji od Control Room sta, kot že rečeno, dronerski z zelo postopnim zvočnim in frekvenčnim nadgrajevanjem. V obeh mixih se v ozadju pojavljajo bobni, ki nekako nežno, skoraj jazzersko mešajo atmosfero. Za razliko od obeh miksov pa The Stroy (A je to kakšna replika na The Stroj?) vsebuje sludgerske bobne in občasen agresiven vokalni primitivizem. Zaradi tega The Stroy zveni kot stroj, ki počasi ugaša in na vse zadnje tudi ugasne. Če so BN tukaj bolj galaktični, so BT vsekakor bolj industrijski. Vse skupaj pa nekako ustvari atmosfero bega pred civilizacijo, pred svetom, ki ga tako vestno in počasi uničujemo. Destroy!!! Annihilate!!!



Avtor: Dejan

« nazaj