tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Death Hymn Number 9

Third degree moon burns

Založba: Alternative Tentacles
Leto izdaje: 2013
Format: LP


Datum objave: 02.10.2013

Legenda DHN9 se je začela, ko je Marvin Gaye na zapuščeni bencinski črpalki v Baton Rougeu med svojo prvo nacionalno turnejo zapustil svoj spremljevalni bend. Zapuščeni člani so poskušali preživeti v neznosni vročini tamkajšnjih močvirij. Medtem jih je napadla horda zombijev in pustila njihova raztrgana trupla krokarjem. Nihče ni točno vedel, kaj se je zgodilo z njimi, vse dokler se niso 40 let kasneje pojavili v Los Angelesu. Od takrat pa redno napadajo klube po Kaliforniji s svojim nasilnim garažnim rock'n rollom. Tako vsaj piše na ovitku njihovega LP-ja. Vsi tisti, ki ste kdaj uspeli prisluhniti zgodnjim glasbenim poizkusom Jona Spencerja z bendom Pussy Galore ali pa doživeli intenziven koncertni nastop kakšnih Zeke ali pa New Bomb Turks, DHN9 ne bodo predstavljali kakšnega pretiranega presenečenja, pač pa poslastico. Vsi ostali pa pričakujte ogromno mero trash punk'n'rolla, ki ti zaradi svoje agresije in hitrosti ne pusti dihati. Nekako Zeke na potenco z ultra trash produkcijo in distorziranim kričečim vreščanjem, zaradi katerega se vsi tisti uglajeni fantje, ki so z r'n'r-jem uspeli(npr. Elvis), obračajo v grobu. Na plošči zraven enajstih njihovih komadov najdemo še priredbi Nervous Breakdown od Black Flag in Bad Man od Grega Catwrighta. Najbolje pa je, da sami preverite glasbo za katero DHN9 pravijo, da je »Bad music for bad people«.



Avtor: Dejan

« nazaj