tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Integrity

Suicide Black Snake

Založba: A389
Leto izdaje: 2013
Format: Digital


Datum objave: 21.05.2013

Dwid Hellion je zopet naredil čistko v bendu. Obdržal je le svojega najbolj zvestega vernika in vsestranskega glasbenika Roberta Orr in z njegovo pomočjo ustvaril ploščo, kot jo od Integrity že dolgo nismo slišali. Stari fani bodo navdušeni. Ne le zato ker je to že deseti studijski album, pač pa ker je Suicide Black Snake preprosto najboljše kar je v zadnjih 15ih letih nastalo pod zastavo mačje lobanje. Plošča dejansko zveni, kot bi jo spočeli v njihovem najboljšem obdobju, tam med System Overload in Seasons in the Size of Days. Zveni kot pozabljena klasika, za katero sta se možakarja usedla povsem sproščeno in iskreno, z enim samim ciljem - narediti nekaj čimbolj pristnega in nekaj kar bo obema všeč. Plošča je tako kar dinamična in grajena iz vseh tistih bistvenih elementov brez katerih Integrity nikoli ne bi bilo. Od hitrega crossoverja do počasnega mrkega hardcora, pa od šepetavega neofolka do surovega darkthronovskega punka. Kakšne blazne svežine tu sicer ni za pričakovati, saj Orr igra predvsem na varne, dobro izbrane karte, a zato lahko pričakujete toliko več energije, melodike in temačnega šusa, ki skozi punk, hardcore in metal strelja same izvrstne komade. Lep primer njihove genialnosti je recimo hitič I Know Where Everyone Lives s katerim odlično premeša melodiko metala z agresijo hardcore/punka, kot najmanj tipičen komad na plošči pa bi izpostavil Into The Night, ki z bizarno metalsko podobo pusti izdelku poseben pečat. Ni kaj, Integrity so še vedno top, in tale plošča je lep dokaz. Upam le, da jo bodo imeli s seboj, ko se pridejo pokazat na goriško Mostovno. Če še niste, obvezno podčrtajte 10. avgust!



Avtor: ivo.

« nazaj