tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Gridlink

Orphan - Amber Grey

Založba: Hydra Head
Leto izdaje: 2011
Format: LP


Datum objave: 09.12.2012

Kot verjetno že veste, trenutno stanje ni najbolj naklonjeno neodvisnim glasbenim založnikom. Mnogi so zaradi drastičnega upada prodaje plošč že zaprli svoja vrata, v zadnjih dneh pa se je na tej nesrečni listi znašla tudi založba Hydra Head, ki je v zadnjih dvajsetih letih prinesla v moj poštni nabiralnik kar nekaj izjemnih plošč, tudi nekaj takšnih, ki bodo vedno veljale za sveti gral težke in hrupne godbe. Ena zadnjih takšnih je plošča, ki jo imam ta moment pred seboj. Govorim o ameriško-japonski navezi Gridlink, ki na enem vinilu prinaša tako zadnji album Orphan, kot tri leta starejši prvenec Amber Grey. Torej dva albuma, ki pa skupaj še vedno traja le 23 min, kar ni niti za en "normalen" album minutaže. A treba je razumeti, da je govora o hitrostnem grindcoru. Ta že na 33 RPM zveni brzinsko, prava hitrost plošče pa je na 45. V zadnjem času je značilno, da grind bendi prilepijo svoji godbi še kakšno počasnejšo sludge ali groove pasažo s katero zagotovijo izdelku vsaj nekaj dinamike, a tega tu ne boste našli. Gridlink ne poznajo počasnih delov, ne poznajo srednje hitrih delov, še za hitre se ne zmenijo, kajti vse na plošči je ultrahitro. Kot da bi jim kdo v studiju postavil peščeno uro in zabrusil, toliko časa imate. Ni problema. 1,2,3,GO! Ampak ne pričakujte grinderskega zmazka v stilu "čim bolj hitro in samo da ruži". Tu so v krog zbrani tehničarji, ki znajo ločit kvaliteten in inteligenten grind od hrupnega nereda. Gre namreč za stare mačke, ki so se kalili v Human Remains, Burnt By The Sun, Kill The Client, Noisear, Phobia, Hayaino Daisuki, Mortalized in pa seveda v Discordance Axis, za katere bi se lahko reklo, da so v 90ih pripravili teren temu, kar danes počnejo Gridlink. Lahko bi se tudi reklo da so Gridlink novi Discordance Axis, kar pa v glasbenem smislu lahko pomeni le maksimalno grindcore norijo z brzostrelskim bobnanjem, hitroprstnim thrash-metalskim mrcvarjenjem strun in podivjanim vreščanjem Jon Changa, ki kot stripar in izdelovalec računalniških iger pokaže svojo bujno domišljijo tudi v hladnih ciničnih tekstih. Kakorkoli, glasbeno sta si obe strani plošče precej podobni. Orphan sicer pokaže malce več vokalne raznolikosti, po sami produkciji pa mi bolj ustreza manj bobneč Amber Grey. Oba skupaj pa itak delujeta nadmočno in blazno, kot najbolj mokre sanje slehernega grindcore navdušenca. Odfuk!



Avtor: ivo.

« nazaj