tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Repetitor

Dobrodošli Na Okean

Založba: Moonlee
Leto izdaje: 2012
Format: CD


Datum objave: 05.12.2012

Srbska rock scena je od nekdaj slovela po inovativnem in predvsem unikatnem načinu komponiranja glasbe. Nekoč so za to kreativnost skrbeli Šarlo Akrobata, Pekinška Patka, Disciplina Kitschme, EKV in njim podobni. Danes pa so tukaj Repetitor, ki so vsekakor ena od bolj markantnih, če ne celo najbolj markantna rock zasedba iz Srbije. 2008 so s svojo prvo ploščo Sve Što Vidim Je Prvi Put opozorili nase in v relativno kratkem času pridobili kar zajetno število poslušalcev, kar pa je predvsem posledica njihovih energičnih in daha jemajočih koncertnih interpretacij lastnih posnetkov. Še en dokaz, da vsak dober bend doseže svoj popolni izraz šele v živo. Druga plošča Dobrodošli Na Okean je izšla pri Moonlee, založbi z največ svežega glasbenega doprinosa iz področja bivše Jugoslavije v današnjem času. Za Repetitor je prestop k Moonleeju logičen korak v nadaljnjem razvoju benda. Na njihov drugi plošči najdemo 9 skladb, ki kar prehitro minejo. Glede na to, da so od prejšnjega albuma minila slaba štiri leta, bi pričakoval kaj več kot 23 minut. Kljub temu pa vse skupaj še zmeraj zveni sveže in predvsem žanrsko neobremenjeno. Zelo malo bendov zna komponirati na način, ki predalčkarjem onemogoča predalčkanje. Stil, ki ga igrajo Repetitor je hkrati rock'n'roll, stoner, punk, noise rock in še dosti drugega bi se našlo. V komadu Šteta me je vokalna asociacija pripeljala do še enega srbskega benda, in sicer do Obojenega Programa. Zaradi bolj fuzziranega in bluzovsko obarvanega zvoka kitare kot na prejšnjem albumu, pa so mi od nekod prizveneli celo The Black Keys. Ampak pustimo asociacije. Pomembno je, da Repetitor s klasičnim izborom instrumentov in minimalno uporabo vse analogne in digitalne efektologije, naredijo več kot marsikateri novodobni tehnološki odvisniki. Vrh vsega pa v ta minimalizem odlično integrirajo še dobre, socialno kritične in predvsem iskrene tekste v materinem jeziku. Skozi celotno ploščo vešče kolebajo med redom in neredom. Red bi v tem primeru bila ritem sekcija, ki svojo vlogo opravlja brezhibno in natančno. Kitara ter vokali pa zaradi občasnih zvočnih eskapad zastopajo nered. V povzetku bi rekel, da je ta plošča odločna, surova, predvsem pa dobrodošla osvežitev v »Okeanu« takšnega in drugačnega sranja.



Avtor: Dejan

« nazaj