tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Bastard Noise

The Progression Of Sickness

Založba: Deep Six
Leto izdaje: 2012
Format: 10''


Datum objave: 11.11.2012

Najprej so bili Neanderthal, ki so s svojo prvinsko prazgodovinsko surovo močjo pripomogli k razvoju hardcore podžanra power violence. Kasneje so se prelevili v eno bolj kontroverznih zasedb žanra, ki se je poimenovala Charred Remains A.K.A. Man Is The Bastard, v poznejšem obdobju pa samo Man Is The Bastard. Oni so tudi avtorji imena, po katerem žanr slovi še danes. Okoli njihovega načina ustvarjanja glasbe je bilo ogromno polemik. Nastala sta celo dva tabora; tisti, ki so bili služabniki Lobanje (kulta, ki je obstajal še iz časa Neanderthal) in tisti, ki jim nikoli ni bil jasen razlog njihovega slovesa kultnega benda. 

Pustimo zgodovino in se posvetimo zasedbi pred nami. Bastard Noise je nastal kot stranski projekt MITB že leta 1991, v ospredje pa je stopil šele nekje konec 90-ih. Po eksperimentalnem obdobju, ki je baziralo na čudnih instrumentih, izdelanih iz starih tuljav, ostankov igralnih avtomatov in podobnih nesmislov, so se na zadnjih izdajah vrnili k prvotnemu instrumentariju. To je bas, analogni synti in bobni. The Progression Of Sickness je njihova poslednja stvaritev, ki je izšla pri za ta žanr kultni založbi Deep Six. Na njej najdemo komada The Contrarian in Kicking The Hornets Nest. Glava benda Eric Wood ponovno ustvarja pošastne štiri strunske vrtoglavosti, ki se usklajeno prepletajo s sintetizatorji zvoka, na katerih edina predstavnica nežnejšega spola v bendu Aimee Artz vešče ustvarja industrijsko kibernetične zvočne kulise. Nova moč na tej izdaji je Jesse Appelhans (Crom, Upsilon Acrux), ki z konstantnim lomljenjem zapestij melje opne do pogube. Po besedah Wooda so na tem 10''-erju, ravno zaradi Appelhansa, raziskali nove zvočne ali bolje rečeno ustvarjalne poti. Komad The Contrarian je zato dobro lomljenje basa in bobnov, ki v drugi polovici izzveni v nekakšen vesoljsko zveneči elektronski drone. Na drugi strani pa je Kicking The Hornets Nest dosti bolj ritmičen; izraz melodičen je pri njih popolnoma izven konteksta, saj je zraven glasbe tukaj še Woodovo prašičje kruljenje in Aimeejino gorgonsko vreščanje. Tako kot smo že vajeni, je zadeva težko prebavljiva, hkrati pa prava poslastica za glasbene ekstremiste med nami. Layout pa je ponovno v imenu »Lobanje«.



Avtor: Dejan

« nazaj