tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Converge

All We Love We Leave Behind

Založba: Deathwish
Leto izdaje: 2012
Format: 2xLP


Datum objave: 19.10.2012

Še vedno se spominjam svojega prvega srečanja s Converge, dneva ko je od založbe Equal Vision prispel paketič s Petitioning the Empty Sky CD-jem. To je bila zame povsem nova, mnogo bolj divja in čudaška glasbena izkušnja, kot sem jo bil pri tistih letih vajen, le to pa sem docela vzljubil šele z njihovim koncertom v Mochvari leta 1999. Od takrat naprej gojim do benda veliko spoštovanje. Tudi zato ker so Converge eden redkih bendov, ki v vseh teh letih, odkar sem začel poslušat hardcore, še niso šli žvižgat rakom in so verjetno edini bend, ki ga po vseh teh letih še vedno spremljam in občudujem. Bend je ostal zvest svoji glasbi, svojim načelom in nenazadnje svojim fanom celih 22 let, brez da bi pri tem pozabil na originalnost in drznost svoje godbe, s katero so vedno bili korak ali dva pred ostalimi. Tipi so na sceno pustili tako močan pečat, da si jo je brez njih že težko predstavljati. Gre za edinstveni bend in taksno je tudi doživetje, ki ga prinesejo z vsako novo ploščo. Tokrat že osmo, ki pa ni nič manj od tistega kar se običajno pričakuje od četverca. Plošča je v bistvu precej podobno odlični predhodnici Axe to Fall. Gre za nekakšno nadaljevanje, kjer sekira leti naprej v ritmih divje in kaotične hardcore agresije, ki pa tokrat za spremembo seka z večjim občutkom za eksperimentiranje in emocionalnost glasbe. Prav užitek je poslušat njihovo srčno hardcore besnenje, kjer se navkljub surovi produkciji sliši vse kot je treba. Zasluge gredo seveda njihovemu producentu in kitaristu Kurtu Ballou, ki iz rokava stalno trese hude rifiče, medtem ko bobnar Ben Koller dobesedno razsuva bobne. Jacob Bannon postreže z mešanico strupenega kričanja in vpitja, kot smo ga lahko prvič slišali na You Fail Me plošči in ob tem ostaja pri lepo spisani, dokaj žalostni osebni izpovedi. Komadi o staranju, smrti, praznini, starih grehih in podobnih tematikah so kratki in divji in se tudi na tej plošči proti koncu umirijo, sicer pa kakšnih posebnih presenečenj na plošči ni. Tako kot je bila plošča Axe to Fall nekakšna manjša sestra Jane Doe, tako je All We Love We Leave Behind mlajša sestra Axe to Fall. Osma plošča tako ni ravno presežek, je pa kljub temu vseeno zelo poslušljiva in dobro narejena celota, ki se bo zagotovo še vračala na domači gramofon.



Avtor: ivo.

« nazaj