tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Kiss The Anus Of A Black Cat

weltuntergangsstimmung

Založba: Zeal
Leto izdaje: 2012
Format: CD


Datum objave: 30.04.2012

Ni se še dobro ohladila tipkovnica od tipkanja recenzije prejšnjega albuma, že mi Superego nalaga, da moram izvršiti svojo dolžnost in opisati, kako in zakaj zvenijo Kiss The Anus Of A Black Cat, glasbeni projekt z najbolj seksi imenom, na novi plošči tako in nič drugače. Projekt je namreč šel že skozi mnoge faze. Po začetnem precej temačnem neofolk obdobju, ko so znali svoje pesmi razvleči nad dvocifrno število minut, so na prejšnjem albumu postregli s še vedno mračnim, a preko Atlantika usmerjen folk v stilu 16 Horsepower. Novi album prinaša nov preobrat. Tokrat odkrito ponavljajo post punk obrazce iz 80ih. In to zelo uspešno, moram priznati. Kljub pomanjkanju originalnosti zadeva zveni sveže in drži hektolitre vode. Glasba je tradicionalno darkerska, veliko več je elektronskih obrazcev. Joy Division in New Order sta nedvomno temeljna vpliva na tem albumu. Naslovni komad sicer sprva nakazuje, da izhaja iz predhodnega albuma. Nadaljni razvoj pa poteka v že omenjeni smeri. Kajti že drugi komad Define p štarta z elektronskimi ritmi, kar je radikalen presek s prejšnjim delovanjem. Po drugi strani pa ni razloga za zamero. Kaj ne izhaja neofolk prav iz tradicije postpankersega eksperimentiranja z elektronskimi in industrijskimi zvoki? Edina zamera je namenjena dolžini albuma, saj bi se na njem lahko znašli še dve pesmici. Toda v tem primeru bi bil svet že preveč popoln. To pa vsekakor ni sporočilo tega izdelka.


Avtor: Marko

« nazaj