tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Ulcerate

The Destroyers Of All

Založba: Willowtip
Leto izdaje: 2011
Format: CD


Datum objave: 15.02.2012

Na obljubljeno vinilno različico tretjega albuma novozelandskih deathmetal genijev Ulcerate čakam že kakšno leto in verjetno bom še kar čakal, a ker se z vsakim dnevom bolj približuje njihov nastop v naših krajih, se bom za recenzijo izdelka pač moral zateči k digitalnemu nadomestku. Korektno naslovljeno plošča The Destroyers Of All je izšla v začetku lanskega leta in bi ji lahko rekli poslovilna plošča za založbo Willowtip, saj je bend pred kratkim podpisal za Relapse. In če mene vprašate, si večjo založbo vsekakor zaslužijo, saj so po dvanajstih letih mrcvarjenja inštrumentov zrasli v enega bolj zanimivih ustvarjalcev sodobnega eksperimentalnega deathmetala. The Destroyers Of All je lep prikaz njihove veličine, pa čeprav gre za ploščo, ki jo komajda ločim od njihovega predhodnega, prav tako izjemnega albuma Everything is Fire. Komade so podaljšali in naredili več prostora umirjenim delom, sicer pa si za sam opis plošče brez problema lahko izposodim tisto, kar sem nekoč že povedal o omenjenem predhodniku:

''Kar me je pri Ulcerate že iz začetka tako zelo prevzelo je njihova drugačnost in sposobnost ustvarjanja izven modela že slišane šole deathmetala. To jim uspeva z odlično komunikacijo navitega bobnarja Jamiea Saint Merata in mojstra čudnih kitarskih prijemov Michaela Hoggarda, ki sta skozi kaos in agonijo tehnično zelo dovršenega ruženja usklajena kot bi bila eno. Jamie na svojem stolčku dobesedno popizdeva, a navkljub veliki nagnjenosti do blastbeatov lepo skrbi za dinamiko. V zlomljeni ritmiki mojstrsko spremlja kaotično in strukturno nejasno divjanje Michaela in kompanije skozi ekstreme nenormalne hitrosti, ki pa se lahko že v naslednjem momentu sprevržejo v počasnejše, umirjene, a nič manj izjemne predele. Všeč mi je tudi vokalno rohnenje basista Paula Kellanda, ki svojo črnogledo vizijo sveta perfektno polaga v zvok apokalipse. Občudovanja vredno. Očitam jim lahko le rahlo enoličnost, ki pa me v končni fazi niti približno ne zmoti, saj je vse na tej plošči ogenj.'' 

Kaj drugega niti nimam za dodati. To je plošča, ki te pust brez besed. To je death metal poezija.



Avtor: ivo.

« nazaj