tekoče recenzije lost & found

Recenzije

White Hills

H-p1

Založba: Thrill Jockey
Leto izdaje: 2011
Format: CD


Datum objave: 08.07.2011

Očitno sem nekomu naredil krivico. White Hills nikoli niso bili bend, kateremu bi posvečal posebno pozornost. Preposlušal sem nekaj njihovih plošč in pozabil nanje. S prihodom novega albuma vidim, da sem marsikaj zamudil. Potrebno se bo vrniti k preposlušanju starih zadev. Medtem pa se izdatno posvetiti temu novemu svežemu izdelku, ki sliši na ime H-p1. White Hills so še eni izmed mnogih obujevalcev starega kulta psihadelične kitarske godbe. Pri tem niso nič kaj konvencionalni in njihova psihadelija je vsekakor nagnjena k eksperimentiranju. Če je začetni komad The Condition Of Nothing dokaj običajen stonersko obarvan, brez presenetljivih vložkov, če odštejemo zadnji bolj simfonični del, potem že Movement prikaže, kako se da v kratkem času industrijsko obarvat hipijevsko zapuščino. Kot da bi Iskra spustila malo barve v Vogršček, da pokvari starim hipijem bivakiranje ob njem. Zato je pa nadaljevanje v počasnem tempu grajenja komadov, kjer razni space vložki lebdijo nad klasično ritmično linijo. Bend je vsekakor nagnjen k dolgem "jamanju" in udeleženci njihovih koncertov lahko to z velikimi veseljem potrdijo. In naj vas naslov komada Paradise ne zavede. Veliko bolj je vse skupaj podobno dolgemu maršu v enoličnem ritmu skozi Pekel, ko peklenščki občasno spustijo vročo paro v nas. Vsaj takšni ali podobni zvoki prihajajo izpod rok navdahnjenih glasbenikov, ki v Hand In Hand dosežejo še nove dimenzije. Morda gre za poskus vpeljave novega žanra - funeral space rock. Definitivno ena boljših zadev letošnjega leta, ki pa prinaša s seboj tudi domačo nalogo. Brskanje za vsem, kar so kdaj posneli. Poletje bo morda dolgo in vroče.


Avtor: Marko

« nazaj