tekoče recenzije lost & found

Recenzije

Serpentina Satelite

Mecanica Celeste

Založba: Rocket Recordings
Leto izdaje: 2010
Format: CD


Datum objave: 01.07.2011

Preprosto ljubim južnoameriški rock. Če gre pa še za psihadelično varianto, potem si povsem predstavljam, kako bi to zvenelo na odprti planjavi andskega Altiplana, planote, ki se razteza čez večji del Peruja in Bolivije. Serpentina Satelite niso nikakršni novinci na perujski rock sceni, za seboj imajo že dva albuma, sam sem se pa z njimi srečal šele z lanskim albumom Mecanica Celeste. Za razliko od ameriške neopsihadelije, ki je cepljena z bolj sprejemljvimi indie vzorci, pa tile potomci Inkov šopajo psihadelični oz. space rock stare šole, ki nas vrne 40 let nazaj v preteklost, naravnost v naročje Hawkwindov. Dolge 10 minutne kitarske eskapade, eksperimentiranje z nihanjem tonov, reverbi in tresljaji. Ni za vsakogar, hkrati pa tudi za marsikoga. Če ste ljubitelji ameriških Earthless, White Hills in podobnih zasanjancev, bi nekaj morali najti tudi na tem albumu. V že prav apokaliptične vode pa nas zapelje zadnji komad Sendero, ki je delno posvečen nekoč strah zbujajočemu gverilskemu gibanju Sendero Luminoso. Prepevanje nabožnih ali revolucionarnih (kar pa je pogosto eno in isto v svoji utopistični želji po spremembah na tem ali onem svetu) pesmi Indijank deluje srhljivo in nadaljevanje z ropotajočim ritmom kalašnikov ni nič drugačno. Space rock se tu sreča z martial zvokom neofolk in industrijskih zasedb. Učinek je monumentalen. Preverjeno deluje tudi brez pejotla!



Avtor: Marko

« nazaj