Kolumne

Protesti zoper odkrito in še skrito

Kako nor moraš biti, da sredi epidemije smrtonosnega virusa tvegaš zdravje in protestiraš proti oblasti? Nor ali pokvajen, bi dodali podporniki vlade, ki so prepričani, da je protest možen, le če ga iz ozadja orkestrira veliki hudobec. A ključno je vprašanje, kaj spravi ljudi na ulice v deželi Slovenija, ki nakljub vstajam pred nekaj leti nima tradicije demonstracij in uličnih manifestacij. Kot jih poznamo začuda največ prav v najbolj razvitih državah parlamentarne demokracije. V našem primeru je to vsekakor že sama podoba predsednika vlade Janeza Janše, ki za velik del prebivalstva pooseblja vse slabo, za kar tudi sam poskrbi s svojim načinom komuniciranja. A ime česa je Janez Janša?

Kot prvo vladni ukrepi, ki so zelo omejevali gibanje prebivalstva. Tu je večino zmotil predvsem en ukrep in to je omejitev gibanja na ozemlje svoje občine. Drugi, ki pa je v začetni fazi epidemije manj opazen, ker smo se vsi večinoma zadrževali doma, a veliko hujši, pa je prepoved zbiranja na javnih mestih. Vladni odlok govori o tem, da se lahko premikaš zunaj svojega prebivališča le, če imaš jasno določen opravek. Kaj ta omejitev dejansko pomeni se je pokazalo šele ob javnih zbiranjih oz. protestih. Pokazalo se je, da je vsako zadrževanje na javnem mestu lahko prekršek. Z vidika svobode političnega delovanja je to veliko večja omejitev kot pa omejitev prehoda občinskih meja. Prepoved protesta je prepoved kolektivnega delovanja, svoboda gibanja po državi pa je le posameznikova pravica. Če nas je ta pandemija kaj naučila, nas je to, da je kolektivno pomembnejše od individualnega. 

Drugi veliki spodbujevalec protestov pa so zgodbe žvižgačev, kako je pri nabavi zaščitne opreme prišlo do nepravilnosti, tako da v večini primerov obstaja sum korupcije. Dejstvo je, da je epidemija pripravila državo nepripravljeno. Tudi zdravstvo je namreč prevzelo pravilo iz neoliberalne kapitalistične produkcije, da se ne dela zalog. Bolniških postelj ne sme biti viška, prav tako ne opreme. V vseobčem kaosu, ki je sledil želji, da si države čim prej zagotovijo potrebno opremo, so se znašli najrazličnejši vojni dobičkarji. Za vojne dobičkarje pa vemo, da lahko delujejo le v navezi z oblastmi. Ker je vlado prevzel predsednik vlade, ki je že vsaj dvakrat bil vpleten v sumljive posle z orožjem, je seveda jasno, da v takih na silo sklenjenih preplačanih poslih, bodo le redki verjeli vladni koaliciji na besedo. Glede na pretekle izkušnje in način delovanja ter na dolgove, ki jih mora vladajoča stranka nekoč odpločati, imamo vse elemente, da je prišlo do protipravnega pridobitva premoženja, po domače kraje, goljufije, podkupnine. Da so to zadeve na katere je predvsem srednji razred zelo občutljiv, saj načenja temelje zaupanja v poslovanju in enakopravnem sodelovanju na trgu, kar sta temelja kapitalističnega gospodarstva. Zato so tudi takšna dejanja sankcionirana po kazenski zakonodaji meščanske države.

A najhujši razlog za proteste je tisti, ki se ga večina protestnikov še ne zaveda. S svojim protestom ga nezavestno vnaprej predvidijo in skladno s tem nezavedno delujejo. Svetovno gospodarstvo in z njim tudi slovensko je že zapadlo v recesijo, obeta se največja gospodarska kriza po tridesetih letih prejšnjega stoletja. Število brezposelnih narašča kot neposredna posledica zaustavitve gospodarskih in drugih aktivnosti. Drugi val bo sledil zaradi zmanjšanega povpraševanja po produktih in storitvah. Na drugi strani bo vse to prineslo nižje javnofinančne prihodke v državne in občinske proračune. Država bo začela varčevati na najšibkejših, na udaru bo javno šolstvo in zdravstvo ter seveda nebodigatreba kultura. Da bo pridobila denar, bo država skušala prodati čimveč svojega premoženja, torej nova faza privatizacije. Posledice bodo večja revščina, socialna negotovost, težja dostopnost do zdravstva, večje izkoriščanje na preostalih delovnih mestih. In na tej zadnji točki se skriva največja kraja, večja od korupcije pri zaščitni opremi. Večje izkoriščanje pomeni predvsem to, da bo pritisk kapitala na nižje plače, da zadrži določene stopnje profita. In ta profit je kraja delavcem. In ko se bodo delavci tega zavedli, se bo tudi ta sistem težko obdržal.

Protesti so torej posledica omejevanja osebne svobode in kolektivnega političnega delovanja, kraje državnega premoženja in kršitev pravil konkurence ter prihajajočega povečanega izkoriščanja delovne sile. Proteste oblast skuša omejiti s skoraj diaboličnimi vladnimi odloki, ki v začetku vse prepovejo, potem pa postopoma rahljajo ukrepe. Tako se zmanjša pravna varnost in tudi protestnik težko pozna svoje pravice in kaj je dovoljeno in kaj prepovedano. Zato potrebuje veliko kreativne energije, kar protestniško kolesarjenje vsekakor je. Kar dokazuje, da se ljudstvo ne da tako zlahka zatreti, da izrazi svoje nestrinjanje z neprimerno politiko. Za dokončni poraz tako avtoritarne, kot tudi kulturno nazadnjaške, hkrati pa tudi skorumpirane oblasti pa bo potrebno še veliko bolj organizirano delovanje tudi izven protestniškega polja. In vse to ob nenehni grožnji virusa, ki je v tem trenutku še največji zaveznik trenutne oblasti.

(Foto: vir Euronews)

« nazaj