Kolumne

Niti v smrti nismo enaki

Živim v večino leta sončni Novi Gorici. Klima je blago mediteranska. Lokalpatrioti se zaklinjajo na najboljšo možno klimo in da je že zaradi tega ne zamenjajo za center Slovenije. Kot nekdo, ki vsakodnevno migrira v Ljubljano, na to trditev res nimam pripomb, razen morda na prevroča poletja, ko se niti ponoči ne shladi. Segrevanje podnebja pušča tu še veliko odprtih vprašanj, saj lahko kmalu postane prevroče. A trenutno se ljudje ukvarjajo z bolj akutnim problemom kot je strah pred okužbo z virusom COVID-19. Tudi v času pandemije pa imamo prebivalci Goriške še eno prednost. Kljub bližini Italije je okuženih zelo malo ljudi, resneje bolnih pa tudi ni. Zato se v našem mikrookolju na srečo ne srečujemo z najhujšo posledico bolezni – smrtjo.

Smrt je v prvi vrsti osebni dogodek, tako za umrlega kot za njegove najbližje, njegovo okolico. V primeru pandemije smo doživeli dehumanizacijo pokojnikov posebne vrste. Smrt je samo še številka v tabelah. Ta enkratni dogodek se pretvori v številko, primerno za ustrezne računske in statistične metode. In ko postane enkrat del abstraktne matematične operacije, potem ni več daleč od cost benefit analize kot se uporablja v ekonomski znanosti. A tu se pojavi negativno dokazovanje. Torej v smeri koliko se splača še nižat število smrti oz. kolikšna je cena ohranjanja življenj. V najboljšem primeru se to počne zaradi tega, da se izračuna koliko življenje je ogroženih zaradi izrednih ukrepov za zajezitev pandemije, v najslabšem primeru pa to pomeni, kolikšen bo izpad dobička pri posamezni korporaciji zaradi borbe za ohranitev posameznih življenje. Je 100 življenj starostnikov res več vredno kot 5 milijonov evrov dobička, ki bi ga lahko še “plemenitili”?

Poznamo vsaj dve zelo razširjeni lažnivi trditvi oz. prevari. Prva je ta, da smo vsi v istem čolnu. Pa ne moremo trditi, da je samo en čoln, da so vsi na čolnu in da imamo vsi enake vloge na čolnu. Trditev naj bi ponazorila, da ni razrednih in drugih razlik. Vsi v krizi postanemo enaki, vsi se soočamo z enakim problemom. Iz česar nujno sledi, da moramo tudi skupaj poiskati skupne rešitve, da se kot skupnost prebijemo iz krize. Druga podoba lažne egalitarnosti je trditev, da smo v smrti vsi enaki. Spomnimo se na upodobitve mrtvaškega plesa („danza macabra“, „totentanz“), kjer smrt pleše skupaj s kmetom, vitezom, beračem, kraljem. Pri nas je takšna najbolj znana upodobitev tega poslednjega plesa na stenah cerkvice v Hrastovljah. Smrt naj bi tako izničila vse razlike, saj po smrti ni več važno, ali si bogat ali reven. Kar je seveda res, ampak osnovni problem je drugje. Revni prej umrejo kot bogati. Tako da smrt ne izniči razlike, temveč selektivno najprej kosi med reveži, tistimi, ki so najbolj nemočni in ji ne morejo pobegniti. Da vladajoči razred hoče vedno prikazati, kako smo vsi enaki, tako v smrti kot pred Božjim obličjem, je seveda razumljivo. Le tako lahko upravičuje svojo oblast, ki naj bi jo baje dosegel s trudom, znanjem in genialnostjo, sicer pa smo vsi formalno vsi enaki. Le vsak dobi za časa življenja le toliko, kolikor se je sam potrudil. Vsaj tako se pravljica zaključi.

Tudi v času pandemije je smrt našla najmanj odpora pri tistih, ki so najbolj nemočni, ki niso zmožni pobega, niti nimajo kam pobegniti. Povsod po svetu se srečujejo z veliko smrti v domovih za ostarele, v teh organizacijah namenjenih temu, da v njih prej ali slej zaključimo svojo življenjsko pot. Razlogov za to, da se tam znajdemo je več. V večini primerov stanovalci niso več zmožni skrbeti sami zase in nimajo svojcev, ki bi jim lahko nudili vsakodnevno pomoč ali nego. Takšni domovi so precej podobne institucije kot bolnišnice, šole, zapori itd. s svojimi hišnimi redi, urniki, osebjem, kar je vse potrebno, da lahko institucija deluje. Za vse te institucije, kjer so stanovalci in osebje v vsakodnevnem tesnem stiku, je srečanje s pandemijo smrtonosno. Še posebej tam, kjer so ljudje šibkejšega zdravja. A za razliko od bolnic imajo domovi za ostarele slabo in le osnovno medicinsko opremo. Ko je enkrat virus v taki instituciji, je velika verjetnost, da mu bo marsikdo podlegel. Veliko stanovalcev je namreč prikovanih na posteljo, zelo šibkega zdravja, ki že za osnovna življenjska opravila kot je hranjenje in odvajanje (veliko jih ima kar plenico, saj ne morejo več kontrolirati odvajanja vode in blata) potrebujejo asistenco in nego. Zlahka si predstavljam, kako v primeru okužbe, medicinska stroka naredi križ čez določene stanovalce, saj je zdravniku hitro jasno, da so možnosti preživetja zelo majhne. A s tem ne obsojam zdravnike, saj vem, da so v takih primerih večinoma nemočni in v situaciji, ko je veliko bolnih, raje svojo energijo usmerijo v primere, ki so ozdravljivi. Huje je to, da smo dopustili, da so samo še odvečna bitja, ki nam zasedajo postelje. Ne opravljajo več svoje funkcije kot delovna sila, nimajo več reprodukcijske funkcije (spočetje, rojstvo) za obnovo delovne sile, niti ne več zagotavljajo pomoči pri varstvu in vzgoji bodoče delovne sile (vnuki, pravnuki). Njihovo bivanje je skrčeno na golo življenje. Smrt ima tu najlažje delo, tu naleti na najmanj odpora. Ker so zaradi ekonomičnosti ljudje nastanjeni skupaj v sobi, je tudi prenos bolezni hitrejši. Lastno sobo ima le tisti, ki si jo lahko privošči. Veliko ljudi pa ima prenizko penzijo že za navadno sobivanje v sobi z drugimi. Tako lahko vidimo, da tudi v čakanju na smrt nismo vsi enaki. Zakaj bi torej smrt do vseh prišla enako hitro, če so ji najšibkejši najprej na voljo? Grozljive zgodbe iz tujine o zapuščenih truplih v sobah pričajo, da so umrli osamljeni, brez potrebne oskrbe, brez stika z drugim človeškim bitjem. Po domače, pustili so jih umreti v samoti.

Pandemija COVID-19 nam razkriva globoke razredne razlike tudi na najbolj brutalen način, z neenakostjo v zdravju in v smrti. In do tega, da je to zelo narobe, ne bomo prišli na mističen način, da bo z apokaliptičnim dogodkom naša ideološka slepota na lepem izginila, temveč z vsakodnevno borbo in obravnavo posamičnih primerov, ki nam razgalijo posledice razredne družbe. Nekoč bo tudi ta virus ukročen in bomo sobivali z njim, a neenakost bo še vedno med nami, če se ne bomo borili, da jo odpravimo.


« nazaj