Kolumne

(Uvod) v čase korone

Ni veliko dogodkov v zgodovini, ki so v kratkem času obrnili svet na glavo. Že nekaj tednov nazaj se je večina ljudi na severni polobli zdolgočaseno prebijala skozi vsakdanje težave. Pač običajna diktatura vsakdanjega življenja. Nihče ni razmišljal, da se lahko čez noč vse obrne. Starejši se spomnimo propada prejšnje države, a to je v uradni zgodovini zabeleženo kot enkraten dogodek v zgodovini. Kot da se propadi držav na tem ozemlju ne bi dogajali vsakih nekaj desetletij. Od Avstroogrske, Kraljevine Italije in Jugoslavije preko socialistične Jugoslavije do današnje Slovenije, ena sama zgodba o vzponih in padcih režimov, monarhov in političnih strank. Tudi gospodarska kriza iz pred enega desetletja je zaradi gospodarske rasti zadnjih nekaj zaporednih let bila potisnjena iz kolektivnega spomina. Napovedi, da bo prej ali slej prišlo do nove krize, so zanimale le ekonomiste in tiste, ki računamo na skorajšnji zlom kapitalističnega sistema. Skoraj nihče pa ni pričakoval, da bo mali virus spravil na kolena svetovno gospodarstvo. In s tem marsikomu radikalno spremenil življenje.
Začelo se je z nevšečnostmi glede potovanj in odpovedi koncertov. Pač malomeščanska opravila brez katerih lahko preživimo brez velike drame. Ok, kakšen koncert bo res odpadel, a še vedno lahko z bendom vadimo. No, z vsakim dnevom so se razmere slabšale. Če smo na težave Kitajske gledali kot na nekaj, kar se dogaja na drugem koncu sveta in kar bo v najslabšem primeru pomenilo nekaj ladijskih kontejnerjev manj za naše potrošniške razvade, smo ob dogajanju v bližnji Italiji začeli zaskrbljeno striči z ušesi. Okužba se je širila, bolnice polnile in ljudje so začeli umirati. Italijanska vlada je začela uvajati vedno strožje ukrepe omejevanja gibanja in delovanja prebivalcev.
Zgodovina je hotela, da smo istočasno v Sloveniji dobili novo vlado Janeza Janše, predsednika stranke SDS, ki odkrito paktira s populistično desnico madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana. V vlado je zvlekel filialo Novo Slovenijo in sredinske oportuniste, ki bodo podprli vsakogar, ki bo branil njihove privilegije in vladavino kapitala. Uvajanje nujnih ukrepov za zajezitev epidemije se je tako znašlo v rokah odkrito avtoritarne desne vlade, ki izredne razmere izkorišča za čim večjo represijo in prevzemanje ključnih pozicij v različnih institucijah v država. Odpor je precej onemogočen, saj je začasno odpravljena pravica do združevanja, še najvišji demokratični organ v državi Državni zbor je omejen v svojem delovanju. Tehnologija nadzorovanja bo končno lahko pokazala, kaj vse zmore in kako vsakemu posamezniku slediti. Ni vprašanje, kaj je možno, ampak samo kaj lahko dovolimo. Strah pred okužbo tudi ni najmočnejši zaveznik kritičnega mišljenja, ki zna prebrati kaotično štancanje predpisov tudi med vrsticami. To je še toliko pomembneje, ker se bo naša država soočila z veliko gospodarsko krizo, v katerih so najprej na udaru delavske pravice.
Pandemija, ki je zajela praktično cel svet, je tudi zaustavila svetovno gospodarstvo in ga zapeljalo proti svetovni recesiji. Vprašanje je samo še, kakšne ekonomske in socialne posledice bo takšna recesija pustila za seboj. Milijoni brezposelnih so že na cesti, podjetja zapirajo vrata, ideologija, da vsak lahko s trdim delom preživi, se ponovno sesuva v prah. Samo v ZDA je dveh tednih 10 milijonov novih brezposelnih zaprosilo za pomoč za brezposelne. Kriza bo verjetno največja po Veliki depresiji v tridesetih letih 20. stoletja, ki je v končni fazi kulminirala v Drugi svetovni vojni. Največja gospodarstva ZDA, Kitajska in EU so napovedale ogromne količine novega denarja, ki naj bi pomagal premostiti najhujši učinek epidemije in dal nov zagon kapitalističnemu gospodarstvu. Naenkrat so vsi spoznali, da brez močne roke države ne bo ohranitve gospodarskega modela, ki bo zagotavljal nadaljno akumulacijo kapitala. A kljub temu da se vlade zatekajo k podobnim rešitvam, ni vseeno kako se bodo ukrepi vodili in kdo bo deležen največje pomoči. In predvsem kako se bo koncu pandemije saniralo gospodarstvo in kdo bo moral prevzeti največje breme. 
Na točki krize je pomembno, kdo bo iskal rešitve in jih omogočil. Ali bo to avtoritarni rešitelji kapitalizma ali organizacije delavskega razreda, ki bodo zastavile drugačen družbeni in ekonomski sistem.
V naslednjih tednih bom redno objavljal kolumne, ki bodo naslavljale aktualne probleme povezane z epidemijo COVID-19, gospodarsko krizo, avtoritarnimi obrati držav ter o socialistični alternativi. Seveda se bom dotaknil tudi vprašanja glasbene scene v tej spremenjeni situaciji. Sedaj smo lahko že prepričani, da bo epidemija vplivala na organizacijo in obisk glasbenih koncertov. Kar bo vplivalo na sam način produkcije glasbe in delovanje glasbenikov. Neznank je veliko, a ob spremenjenih razmerah se bodo vprašanja sama postavljala, odgovore pa lahko poiščemo le v dialogu z novo nastalimi razmerami. Ker verjetno res ne bo več tako kot je bilo.


« nazaj