Kolumne

Da ne bo prepozno...

Nastopijo trenutki, ko si želimo, da bi se vsi ljudje poenotili in razmišljali podobno. Predvsem ko se srečamo s krivicami, nesrečami, ki nas ali druge ljudi doletijo. In za katere upravičeno ali neupravičeno menimo, da bi jih lahko preprečili. Takrat ne moremo razumeti, kako nekateri drugi ne vidijo enako kot mi. In to nam zbuja frustracije. A še toliko bolj nas mora boleti, ko vemo, da vsemu človeštvu, pa tudi velikemu delu žive narave (živali, rastline) grozi usodna nevarnost, pa se skoraj nič ne naredi proti temu, da ne bi “vlak” z vsemi nami drvel v prepad (propad). Tu imam v mislih velike okoljske spremembe, ki se nam dogajajo, in na katere ima človek s svojim načinom gospodarske produkcije in življenja odločilen vpliv. Da človeška družba spreminja naravo moramo sprejeti kot dejstvo, saj nam številni znanstveno merljivi podatki kažejo, kako se podnebne spremembe dogajajo. Še manj dvomov puščajo vidna in otipljiva dejstva, da živalske in rastlinske vrste izumirajo. Krčenje tropskega pragozda za potrebe industrije ali kmetijstva spreminja in krči habitat mnogim vrstam, ki dnevno izumirajo. Podobno uničujoče je onesnaženje morij. 

Za ilustracijo naj podam zapis Dušana Pluta leta 2014 v delu Ekosocializem ali barbarstvo: “Slovenija z več kot 5 gha na prebivalca za skoraj trikrat presega planetarno in za več kot dvakrat državno raven “dovoljenega” ekološkega odtisa, glede emisij toplogrednih plinov na prebivalca (10 ton ekvivalentov CO, na prebivalca letno) pa za več kot petkrat (1,7 ton). Snovno-energetski tokovi Slovenije (in drugih gospodarsko razvitih držav) bi se do srede 21. stoletja morali zmanjšati za 3-4 krat, da bi se sprostil t.i. okoljski prostor za prepotreben dvig materialnega blagostanja držav v razvoju. Slovenija bi morala v skladu s tem načrtom ob upoštevanju geografskih in drugih svojstvenih potez potrpežljivo in dolgoročno začeti dograjevati potrebne temelje trajnostnega prehoda, najprej na občutljivem in okoljsko-podnebno ključnem energetskem in prometnem polju, postopoma pa tudi na širšem polju eksistenčne nevzdržnosti modela trajne gospodarske rasti.”

Obrat seveda ni mogoč s potrošniškim obnašanjem posameznika, ekološki obrat je možen le politično, kot upravljanje skupnega. Tako morajo tudi ukrepi biti politične narave, za katere pa je potrebna legitimiteta, ki jo podeljujejo posameznice in posamezniki v podobi skupnosti. Ko pa skupnost prepusti odločanje in stihijsko ravnanje skupini tehnokratov in kariernih politikov, dobimo nekonsistentnost in protislovnost že na nivoju osveščanja „potrošnikov“. Odtujena oblast seveda dalje od posameznika ni zmožna razumeti skupnosti, zato je zmožna le nagovarjanja posameznikov, pa še to napačno.

Zmedo v okoljski politiki in delovanje po inerciji najbolje ponazari dogajanje na letošnjem novogoriškem Dnevu brez avtomobila, ki naj bi promoviral boljšo mobilnost v prometu. Kot že samo ime pove, je namen tega dneva promocija uporabe alternativnih prevoznih sredstev avtomobilom npr. javni prevoz, kolo itd. Brezglava spontana organizacija novogoriškega Dneva brez avtomobila pa ob tej priliki organizira rally električnih in hibridnih vozil. Lahko razumemo željo, da se promovira nove vrste vozil, ki ne bodo več prispevala izpustov CO2 v ozračje. A kratkovidnost organizatorja ne opazi, da s tem še vedno promovira kulturo avtomobila, katerih količina na cestah je prevelika in jih obstoječa infrastruktura ne prenese več. In to v mestu, ki naj bi imelo največ avtomobilov na prebivalca v Sloveniji. Le majhnost samega mesta Nova Gorica jo varuje pred vsakodnevnimi prometnimi zamaški zaradi takšne rabe avtomobilov. Z organizacijo rallya se promovira samo zamenjavo bencinskih in dizelskih motorjev za električne, ostaja pa problem prevelike količine avtomobilov. Če ob tem zanemarimo, da je tudi električno energijo za vse te nove avtomobile potrebno nekje proizvesti. Takšna promocija tako izpade predvsem kot promocija nove avtomobilske industrije, ne pa večje mobilnosti v naseljih in med naselji.
Kar pa nas žal pripelje do neprijetnega, a ne presenetljivega zaključka. Oblast, ki bi morala skrbeti za javni interes in izboljševati življenje vsem, skrbi predvsem za partikularne interese ozkega sloja poslovnežev, ki imajo kar nekaj prioritet pred okoljem. Takšni in podobni primeri kar kličejo po spremembah in alternativah. Če si seveda res želimo ohraniti sebe in naš planet, ki bo še vedno primeren za življenje.
Slika: Tatsuro Kiuchi - Car-free




« nazaj