Kolumne

Argo(navtika)

Pred dobrim mesecem dni smo z Iamdisease odigrali koncert v Izoli. V novem prostoru za različne dogodke, med drugim tudi za koncerte. Poimenovan Argo. Prostor nekdanjega Delamarisa in njegove paštete Argeta. Argo kot mitološka ladja Argonavtov, ki so pod vodstvom Jazona iskali zlato runo. Že malce razvajeni urejenih mladinskih klubov in koncertnih dvoran smo z začetnim nezaupanjem opazovali priprave na koncert v zapuščenem industrijskem objektu. Koncert se je tokrat odvijal v kletnem prostoru, saj naj bi se tako izognili morebitnim policijskim intervencijam zaradi domnevnega hrupa. Novi prostori. Počutiš se kot pionir, ki prinaša nove vsebine na neznana ozemlja. Na ozemlje, ki je samo še prebivališče senc preteklosti, duhov nekdanjega delavstva. Sam večer je sicer minil brez posebnosti. Nova točka, kjer si pustil zvočni odtis s svojo glasbo.

A očitno ni vsak večer tako. Argo oz. natančneje ljudje, ki organizirajo dogajanje v prostorih, so izpostavljeni policijskim akcijam legitimiranja, mešanice formalno neformalnih pritiskov, ki ga vsaka pojava uniformirane represivne sile zavestno ali nezavestno izzove. Z jasnim sporočilom, da so aktivnosti v zapuščenih industrijskih prostorih nezaželjene, saj potekajo na tujem ozemlju. Na ozemlju nad katerim upravlja DUTB, t.i. slaba banka, država v državi, vrhunski pol birokratski pol komercialni organizem, ki mešetari s pogorišči večne tranzicije. Policija igra tukaj dvojno represivno vlogo; po eni strani varuje javni red in mir, saj je očitno takšno delovanje za nekoga moteče ali pa se ne sklada z želeno podobo mesta Izole, po drugi strani pa ščiti zasebno lastnino, ki je v našem primeru de facto državna lastnina, v nekem širšem smislu last vseh nas.

Znana zgodba, ki se vsakih nekaj mesecev pojavi v naši deželici. Neupravičena, samovoljna zasedba zasebne lastnine. Uzurpante je potrebno pregnati, zlepa ali zgrda. Tako veleva zakonodaja, tista pravila, ki nam omogočajo in urejajo sobivanje. A pojdimo za trenutek proč od pravne strukture, ki z bolj ali manj vidno roko ureja naše življenje, k sami stvari. Lastnina o kateri govorimo je v svoji materialni pojavnosti predvsem pozidano zemljišče, ki je trenutno neuporabljeno. Že vrsto let zapuščeno. Sile časa neprizanesljivo zadajajo poškodbe stavbam, baje celo spomeniško zaščitenim. Dejansko stanje je torej razvalina, ki je nihče ne uporablja. S tega vidika je neuporaba večji zločin kot uporaba.

Posvetimo se torej rabi stvari. Raba stvari zahteva posest, medtem ko sama lastnina nad stvarjo ni potrebna. Institucija rabe ni nekaj novega, saj jo poznajo mnoge kulture in tudi evropska pravna tradicija. V primeru Arga vsekakor gre za rabo prostorov, ki jih trenutno nihče ne uporablja. Njena raba ustvarja nove kulturne dogodke, posameznikove doživljaje, omogoča širitev idej, dialog ter čustvena razmerja med obiskovalci. Opravlja torej številne socialne funkcije, ki bi jih sicer zapuščen prostor ne. Upam, da se vsi strinjamo, da je takšna raba prostora veliko koristnejša kot zagrajen propadajoči prostor, ki čaka na sveži kapital. Po številnih mestih, pa tudi manjših naseljih, lahko opazimo posledice investicijskih brodolomov v podobi praznih gradbenih jam, štrlečih betonskih stebrov, ograjenih z grdimi železnimi mrežami. Takšne podobe in neizkoriščeni prostori so neposredna posledica napačnega razvoja, ki temelji na glorifikaciji zasebne lastnine in kapitalističnih produkcijskih odnosov. Ker so takšne posledice nedvomno nekaj slabega, je potrebno ne samo tolerirati, temveč tudi podpreti alternativne pobude in akcije, ki takšno škodo sanirajo in ji dajo novo vsebino, ki očitno izhaja iz samih potreb posameznikov.

Kje je torej legitimiteta oživitve oz. uporabe zapuščenih prostorov s strani samoorganiziranih posameznic in posameznikov oz. skupin? Po domače, kdo jim je dal pravico, da prostor uporabljajo? Vprašanje je potrebno obrniti. Zakaj ga ne bi smeli uporabljati? In kdo ima legitimiteto, da jim to preprečuje? Kolikor sem poskušal na kratko skicirati to sicer zelo kompleksno vprašanje lastninska pravica nikakor ne more biti več absolutno izključujoča, niti ni nikakršen predpogoj za svobodo kot je bila lahko ob rojstvu meščanstva. Kajti pravni koncept lastnine je razmerje med osebo in stvarjo, oseba pa ni samo fizična, temveč tudi pravna oseba, katerih interes je lahko tudi dolgotrajna neraba stvari. Raba in neraba lastnine je v času dinamičnih sprememb, propadov starih industrij in vznika novih industrij, zelo raznolika, kot taka zahteva tudi različno obravnavo. V času, ko postaja vse tekoče (»tekoča moderna«) in hiper (»hiper moderna«), je potrebna tudi fleksibilna in prekarna, lahko tudi samo začasna raba stvari. Zato je nujno zagotoviti nemoteno rabo prostorov kot so Argo, Inde, Rog, Sokolc s strani uporabnikov, ki s svojim delovanjem kažejo koristno rabo. Oblast ima na izbiro toleranco do vzporednih zgodb oz. smeri razvoja ali njihovo kriminalizacijo. Uporabniki prostorov pa lahko s pogumno nadaljno rabo le-teh kažejo zgled za podobne premike na drugih družbenih ravneh. Kajti potrebo po tem več kot očitno imajo.

Foto: Boris Drenec - Use

Skupna izjava kolektivov Arga in Indea tukaj. 


« nazaj