Kolumne

And there come the Wolves, 23.8.2016, Wiesen

Letos se je v Ottakringer Areni Wiesen pojavil nov festival, ki nosi ime And there come the Wolves. Ker letos festivala Two Days a Week +1, ni bilo, domnevam, da je to nekakšen nadomestek, saj je izbor bendov in posledično publike zelo podoben.

Na And there come the Wolves so se med nastopajočimi znašli NOFX, SUM 41, Enter Shikari, Brian Fallon and the Crowes, Thrice, Millencolin, Mad Caddies, Donots in druge. Festival sem obiskal drugi dan, ko sem ujel nastope Stick to Your Guns, Comeback Kid, Mad Caddies, Brian Fallon and the Crowes in NOFX. Festival je imel dva odra, kar je za Wiesen nova poteza, a na žalost si bendov na malem odru nisem uspel ogledati. Namen sem imel poslušati Leftover Crack, a sem jih na žalost zamudil.

Tako se je dan pričel s kalifornijskimi Stick to Your Guns, ki se zagotovo bend za manjše odre, kjer pridejo bolj do izraza in se verjetno tudi boljše počutijo ob direktnem stiku s publiko. Nastop so kljub temu izvedli kot vedno, energično s poskakovanjem po odru, a se mi je razdalja med publiko in odrom zdela prevelika in posledično je nastop zvodenel. Predstavili so novo pesem, ki se bo znašla na prihajajočem ploščku, Poleg stalnic, Nobody, Not like You, Amber.

Comeback Kid so takih odrov nekoliko bolj vajeni kot njihovi kolegi STYG, a tudi njim je nagajala ograja in razdalja do publike. Pevec se je večkrat podal pod oder do ograje, a je odziv publike bil medel in tudi zato se CBK niso trudili kaj preveč, da bi popolnoma zapolnili njim odmerjeni čas. Seveda so nam postregli z vsemi hiti od All in a Year, do All Idols Fall, GM, Vincent and I, Broken Arrow in seveda zaključne Wake the Dead.

Po dveh bolj ali manj hardcore nastopih je nastopil čas za popolnoma drugo zvrst glasbe, saj so se na odru prikazali ska reggae rock skupina Mad Caddies. Pozibavanje z boki in nežni ritmi so nabrali veliko večjo množico ljudi kot je to uspelo predhodnikom. Mad Caddies od leta 2014 niso izdali nič novega, zato je tudi nastop bil pričakovan; prerez celotne kariere, kot vedno doslej. Mad Caddies so skupina, ki nastop navkljub spremembam v zasedbi izvede dosledno in ugodi publiki, ki je željčna zabave. Od Monkeys, do Drinkin for 11, State of Mind, Backyard in seveda zaključne All American Badass. Dobra ura nežnih ritmov je minila dokaj hitro.

Nežni ritmi so se nadaljevali tudi z naslednjim bendom, saj je oder pripadel Brian Fallonu and the Crowes. Skupina, ki je nastala po razpadu skupine the Gaslight Anthem in so prvo evropsko turnejo naznanali še preden so izdali kakršen koli format glasbe. Dokaj pogumna poteza, a člani skupine The Gaslight Anthem si to zagotovo lahko privoščijo. Čeprav se izogibajo materiala te skupine, pa vseeno posežejo po komadih The Horrible Crowes, ki je prav tako stranski project zgoraj omenjene skupine. Skupina je na oder prišla vidno razpoložena in dokaj presenečeena, da se je sploh znašla na tem festivalu, kar je z zabavno anekdoto pevec tudi razložil. V smislu, da sploh ne spadajo na ta oder, a kaj hočeš njihov manager se je pač odločil, da nastopijo. Kar je nadvse zanimivo je to, da je prizorišče bilo zelo zelo prazno, ne pretiravam, če povem, da je bila napolnjena slaba tretjina. Fantje se vseeno niso dali zmotiti in so concert izpeljali odlično in predvsem z veliko govoričenja med komadi, kar do sedaj ni bil zaščitni znak Briana. Med drugim je odgovoril tudi navdušenki, ki ga je preko plakata vabila na pivo po koncertu in mu med drugim tudi sporočala, da ga nenehno slači z očmi in da ne misli nehati. Brian ji je zelo taktno odgovoril, češ da škoda, da tega ni izrazila kako leto nazaj, ko je bil potrt in depresiven in predvsem samski. Hitro je dodal, da je sedaj v srečni zvezi in da tokrat to pač ni mogoče. Vse skupaj je na trenutku bilo podobno stand up komediji, med drugim tudi, ko je publiko spraševal zakaj odhajajo in zakaj ga ne marajo. Poleg večine pesmi, ki sestavljalo njihov edini album Painkillers, smo dobili tudi Teenage Dreams Katy Perry in nekaj komadov The Horrible Crowes. Skupina si nedavno zasluži več pozornosti kot ji je bilo namenjeno tokrat.

Kot glavna skupina festivala so bili na vrsti še NOFX. Kaj povedati novega o NOFX? Razen tega, da bi Fat Mike naj igral trezen, je bilo že vse povedano in napisano. Veliko šal na račun drug drugega, publike in drugih bendov so stalnica koncerta NOFX. V Wiesnu je loža za vip in seveda se je bend lotil the bogatih ljudi, kar v Wiesnu ni bilo prvič. Začetek skupine je bil premaknjen za nekaj minut, saj s(m)o čakali na El Hefeta, ki iz neznanega razloga pač ni prej prišel na oder. Drugi člani so bili že vidno vznemirjeni in takoj, ko se je kitarist narisal na odru je Fat Mike vprašal, če je komu jasno zakaj pravijo, da so Mehičani leni. Šale v tem stilu so se nadeljevale skozi celoten nastop, nekaj minut nastopa je Fat Mike posvetil tudi veščam, ki so pridno preletavale oder in padale vsepovsod. Nekaj časa jih je lovil in oživljal, tako dolgo, dokler mu ene ni “uspelo” tudi ubiti. Hefe je hitro pripomnil, da naj jih prosimo ne prijavimo za mučenje živali.

Še pred samim nastopom so se verbalno lotili obiskovalca, ki je na oder vrgel njihovo knjigo, verjetno v želji, da mu jo podpišejo. Bend je to gesto vzel kot, da jim knjigo vrača, ker mu pač ni bila po godu. Nekaj šal je padlo tudi na račun tega, da Fat Mike ne pije in da je to njegov prvi nastop v Avstriji, ki se ga bo spomnil. Z izborom pesmi niso presenetili, držali so se formule, nekaj starih hitov (60%, 72 Hookers, Stickin in My Eye, Fuck the Kids, Linoleum, Murder the Government, Theme from a NOFX Album) nekaj takih, ki jih ne igrajo pogosto (Moron Brothers, Green Corn, Soul Doubt, Quart in Session, Idiots are Taking Over) in pa seveda nova pesem Six Years on Dope, ki je tudi trenutni singel. Ob tem se je Fat Mike pohvalil z neverjetno bass linijo, ki jo odigra v pesmi in dodal, da je pesem res zelo dobra. Ni kaj, NOFX še vedno poskrbijo za zabavo, pa čeprav bolj pogosto s tistim kar se dogaja v času med samimi komadi.


« nazaj