Kolumne

25 let pozneje

Že dolgo je tega, kar sem nehal šteti, koliko let že spremljam pank in hardkor ter s tem tudi marsikatero drugo glasbeno produkcijo. V vseh teh letih sem tudi večkrat že prekinil spremljanje aktualnega dogajanja in se posvetil navidez bolj neposrednim filozofsko političnim temam. Vendar ravno pri teh preusmeritvah fokusa pozornosti spoznaš, da je ravno polje gole družbene kritike preveč splošno in dandanes pogosto povsem brezzobo, nenevarno. Tako se polje glasbe oz. umetnosti kaže kot tisto, kjer se lahko vsaj v manjšem obsegu realizirajo ideje boljšega ali vsaj svobodnejšega sveta. In da je to tisto polje, v katerem dejansko delujemo, brez abstrakcij in posrednikov. Katerega pa moramo ravno tako vedno znova podvreči neusmiljeni kritiki. Ker za to kar imaš rad, moraš neprestano skrbeti. Kritika je del tega. Tudi samokritika, da ne bo izpadlo kot da se nekdo poskuša povleči ven iz kroga naslovnikov. Hkrati pa se mora do vsega dogajanja in vpetosti vanj zavzeti jasno distanco, ki preprečuje ujetost v ozko polje enodimenzionalnega delovanja, ki je slepo za vse kar se dogaja v današnjem svetu vzporednih zgodb.

Dva dogodka v zadnjem mesecu sta me prisilila k soočenju s preteklostjo in sedanjostjo panka oz. hardkora. Obisk New Yorka me je prisilil, da sem pod nujno si moral ogledati katerega od bolj kultnih pank placov, ki še deluje. Eden takšnih je ABC No Rio, ki je nekakšen sopotnik mojega zanimanja za tovrstno glasbo. Nastal je leta 1990 kot skvotiran prostor, odgovor lokalnih bendov, ki se niso prepoznali v takrat prevladujoči njujorški hardkor sceni, kjer so dominirali po eni strani ulični hardkor bendi kot so Sick Of It All, Agnostic Front itd. in po drugi strani hitro se spreminjajoča scena straight edge revivala pod okvirjem založbe Revelation (YOT, Judge, Gorilla Biscuits...). Bendi kot so Born Against, Citizen Arrest, Go!, Rorschach in podobni so hoteli vrniti hardkoru drznost in tudi politično ostrino, s poudarkom na strogem spoštovanju DIY načel. Takšna stališča so odločilno vplivala kasneje tudi na razvoj fanzina 13. brat in delovanje naših bendov (Man in the Shadow, Low Punch itd.). Leto 1990 pa je tudi čas, ko sem začel poslušati prve hardkor bende. Obisk popoldanske hardkor matineje se je tako zdela najboljša priložnost za preveriti, kako to deluje po tolikih letih. Pričakoval sem majhen prostor sredi mesta in takšen tudi je. Malce me je presenetila še vedno precej rudimentarna infrastruktura, v 25 letih si pač misliš, da se marsikaj popravi in dogradi, četudi imaš minimalna sredstva na voljo. Ampak pustimo to, saj plac očitno deluje. Poleg tega lahko na njihovi strani pregledate načrte za prenovo prostora. Upam, da jim to uspe realizirati, saj je takšnih prostorov v bogatih ZDA zelo malo. Bolj sem bil pozoren na obiskovalce koncerta. Zdelo se mi je, da smo vsi še vedno nekje v 90ih letih in kot da smo ujeti v časovno zanko, iz katere ni izhoda. Kopica Discharge napisov, majice bendov, ki so svoj zenit dosegli že desetletja nazaj. Vse to potrjuje teze, da je vir navdiha samo še v preteklosti, sedanjost pa obstaja samo še kot zrcaljenje preteklosti. Seveda dejansko ni vse tako, ampak to iskanje vzorov v sedaj že kar oddaljeni preteklosti in odsotnost novega, ki bi bilo vznemirljivo, je alarmantno. Pred 25 leti nisem imel razumevanja za sovrstnike, ki so svoje glasbene užitke omejili na t.i. stari rock bendov Pink Floyd in Lep Zeppelin, pa čeprav gre še za tako genialne bende. Ali smo lahko sedaj bolj prizanesljivi? 

Drugo srečanje s preteklostjo so mi namenili novejši izvodi pank mesečnika Maximum Rocknroll, ki neprekinjeno izhaja že več kot 3 desetletja. Svoj prvi izvod sem si nabavil na MDC koncertu leta 1990 v Vidmu. Prava Meka informacij o mednarodnem pank dogajanju, na naslovnici pa takrat še dokaj obskurni pank bend Offspring, katerega prvi album pa sem že imel na domači polici. MMR je postal pank institucija, saj je omemba tvojega benda v njem pomenil že nek uspeh, hkrati pa so tudi mnogi izvedeli za dogajanje na drugem koncu planeta. Zlato obdobje pank pluralizma se je končalo sredi 90ih let, ko je MMR zavzel bolj ozko pozicijo, kaj pank je. Tako je po eni strani zavračal recenziranje bendov, ki so jih označili za preveč hipijske ali metal, pa čeprav so plate izšle pri pomembnih hardkor založbah kot je Ebullition. Po drugi strani pa so zavzeli kritično držo do neodvisne založbe Lookout!, ki je lansirala nove pank zvezde Green Day, in do podobnih melodičnih pank zadev, ki so se prebile v mainstream vode. Tik pred prebojem na MTV je bila pop punk scena deležna velike podpore pri MMR. Nenazadnje sem Green Day spoznal preko njih. Posledica je bilo nastanek kar nekaj pank magazinov, ki so svoj zenit dosegli v predinternetnem obdobju npr. HeartAttack in Punk Planet. Nekaj poskusov je bilo tudi v Evropi, vendar je na naši celini zaradi jezikovnih mej takšen projekt še toliko težji. No, da se vrnemo k pogledu na sedanji MMR. Prvi vtis je, da se ni veliko spremenil. Strukturno je enak, kolumne, intervjuji, kak članek in recenzije, za polnilo pa reklame založb. Vsebinsko pa je še vedno polno bendov, ki igrajo lo fi garažni pank ali preigravajo stare finte finskih hardkor bendov iz začetka 80ih let. Tako tudi ne čudi navdušenje nad reizdajami starih ex yu punk posnetkov. Tudi nekaj kolumnistov je še vedno istih kot pred 20 leti. In niso se veliko spremenili. Če bi se, ne bi več pisali tu. Dobri pisci so vedno dobrodošli, pri kolumnistih je kvaliteto še toliko težje držati. Kljub temu pa je opazna ena velika sprememba. Scena se je še bolj internacionizirala. Tudi alternativa je dosegla vse kotičke naše zemlje in proces globalizacije speljala do konca. Roko na srce, je pank že na svojem začetku hitro našel pot okoli sveta, le manj množičen pojav je bil. Tako sem zahvaljujoč novejšim zapisom že preveril kar nekaj zanimivih bendov. Ne toliko glasbeno kot z novo dozo energijo, ki jo njihovi posnetki prinašajo. V času prevlade interneta deluje izdajanje takšnega mesečnika kot arhaično početje, vendar opravlja neko drugo vlogo, ki jo spletna džungla ne more. Deluje kot referenca in kot zbornik zanimive glasbe. Ravno s svojo omejenostjo in končnostjo ponuja omejeno število glasbenikov, tako da lahko med še vedno množico ponudbe v miru izbiramo. Na netu je brez takih opornih referenčnih točk pogosto igranje na slepo, ki zahteva čas in potrpežljivost. Dobrini, ki so ju mnogi že izgubili.

Vrnitev v preteklost oz. izbruh preteklosti v sedanjosti tako ponuja tudi soočenje s svojim početjem, primerjanje različnih življenjskih vlog, kako se želje lahko realizirajo, kako presegati omejitve, ki nam jih življenje nastavlja, kje so sploh še potenciali nečesa kar se ponavlja. Nekateri bi rekli, da v ponavljanju. Mogoče, vendar samo ponavljanje ni dovolj. Zanašanje na varno in mitizirano preteklost še toliko manj. Preteklost je vir navdiha in priložnost za učenje, za sedanjost pa je potrebno izumljati nove drzne glasbene koncepte, ki se ne bodo samo pasivno odzivali na družbeno dogajanje, temveč bodo proaktivno ponujali alternative. 


« nazaj