Kolumne

Groezrock 2015

Groezrock je največji festival punk rocka v Evropi in vsako leto privabi okrog 40.000 punk rocka in njegovih podzvrsti željnih poslušalcev. Festival se odvija v kraju Meerhout, kar je kakih 60 km od Bruslja. Letos je potekala že 24. izvedba tega festivala, ki sicer ni bila razprodana, a kaj veliko zagotovo ni manjkalo.

 

Groezrock se venomer razvija in je prišel že do tega, da ima 5 odrov in niti eden teh odrov ni sameval niti v enem samem trenutku. Nabor skupin je karseda pester in širok in zagotovo najdete tam vse kar si želite, od bendov, ki igrajo prvič, do bendov, ki so skorajda stalnica. Seveda najdete tudi bende, ki so največji v tej sceni, do bendov, ki svoj prostor še iščejo. Tudi za največje petičneže se najde kaka skupina, ki jih navduši in jo pričakujejo z navdušenjem. Dva odra sta bila precej velika in tudi zaradi tega ločena od obiskovalcev z ograjo pred samim odrom, trije pa so bili normalnih velikosti in brez kakršnihkoli ovir med nastopajočimi in obiskovalci.

 

Zagotovo je bilo najbolj živo pod (pred in na) manjšimi odri, saj so le ti omogočali publiki sprehajanje po odru in stage diveanje, plezanje po vsem mogočem in še kakšno norčijo. Tudi skupine, ki so igrale na teh odrih so vajene sodelovanja publike in tega, da so tudi člani skupine izpostavljeni stiku z obiskovalci in v večini primerov jih to tudi ne moti. Najboljši odziv so doživele skupine Ceremony, Trash Talk, Defeater, Reign Supreme, Bane, Turnstile, As Friends Rust in American Nightmare. Seveda bi bilo zanimivo tukaj videti tudi kake skupine, ki so igrale na večjih odrih, mogoče se pa kaj takega zgodi v prihodnje.

 

Groezrock je festival, ki ti v vsakem danem trenutku ponudi vsaj dva odlična benda in odločitev je včasih zelo težka. Zame je na trenutke vse skupaj bilo dokaj mučno, saj sem lahko le na enem mestu hkrati in odločitve so bile odvisne od veliko različnih faktorjev, v katere se na tem mestu nima smisla poglabljati. Kot omenjeno se na festivalu znajdejo skupine, ki so bolj kot ne stalnica, a Groezrock venomer poskrbi tudi za eksluzivne nastope. Velikokrat je tako, da skupine pridejo igrat samo na ta festival, oz. odigrajo še samo kak koncert ali dva okrog tega festivala. Med stalnice lahko štejemo skupine kot so Lagwagon, Pennywise, Millencolin, Comeback Kid, the Ghost Inside in še kaka bi se našla. Med bolj redke nastope so letos zagotovo ponovno spadali Refused, Social Distortion, Frenzal Rhomb, Satanic Surfers, the Mighty Mighty Bosstones, Off!, the Loved Ones, As Friends Rust, Atreyu, American Nightmare, the Early November, Mineral in zagotovo sem pozabil še katero.

 

Za vsak okus se najde vsaj ena skupina, ki je na seznamu nastopajočih obkrožena z debelim tušem oz. v app-u označena z zvezdico, pod nujno. Sam sem si ogledal ogromno nastopov, med drugim tudi skoraj vse zgoraj omenjene skupine in v podroben opis vseh skupaj se ne bom spuščal zato, ker nočem, da bi vse skupaj izpadlo kot roman. Omenil bom le tiste bolj zanimive nastope, oz nastope od katerih sem mogoče pričakoval kaj več. Začel bom pri vrhu, oziroma pri obeh headlinerjih. Prvi dan je ta čast pripadla švedskim Refused. Refused je skupina, ki je spremenila samo dojemanje punka in definicije te besede, kar se je zgodilo s sedaj že legendarnim albumom The Shape of Punk to Come. Skupino sem na istem mestu ujel že tri leta nazaj, kjer so prav tako zasedli mesto glavne skupine. Če me niso navdušili takrat, lahko svoje občutke opišem z istimi besedami tudi letos. Skupina bi mi v lepšem spominu ostala, če bi ostali v času, ki jim je pripadal prvič. Kar se je razlikovalo v letošnjem nastopu je to, da so nam ponudili nekaj novih pesmi, ki bodo del albuma, ki ga prav tako pričakujem z mešanimi občutki.

 

Social Distortion kot glavna skupina prvega dne, pa je vsekakor bila poteza, ki nikakor ni uspela. Skupina je s svojim punk rockom dodobra spraznila največji šotor in ni bilo malo ljudi, ki so se raje v celoti posvetili postranskim festivalskim aktivnostim, kot pa temu, da bi poslušali to skupino. Naj omenim, da je urnik narejen tako, da zadnja skupina dneva igra brez kakršnegakoli prekrivanja z drugimi skupinami. Iskreno povedano tudi nisem dobil občutka, da bi Mike Ness in skupina pretirano uživali v nastopu in seveda tudi publika hitro začuti to pomanjkanje energije. Nastop je bil med bolj mlačnimi in zagotovo v bližnji prihodnosti ne bom hitel na njihov koncert.

 

Seveda sem nadvse vesel, da mi je uspelo videti skupine, ki v Evropi niso prav pogosto in tudi to doda Groezrocku poseben čar. Med temi skupinami so prav gotovo Mineral, The Early November, Atreyu (prvič po letu 2010), Reign Supreme (prvič po letu 2012), the Loved Ones (prvič po letu 2008), Good Riddance, Frenzal Rhomb (zagotovo je minilo več kot 5 let), As Friends Rust (prvič po letu 2008) in pa seveda American Nightmare (prvič po letu 2004). Naj omenim, da so me nekoliko razočarali Atreyu, ki nikakor niso imeli energije, ki bi navdušila obiskovalce in je vse skupaj izpadlo dokaj povprečno ali pe še malo pod povprečjem. Tudi avstralski Frenzal Rhomb, od katerih sem pričakoval veliko, so bili na odru dokaj nezanimivi in k temu je zagotovo pripomogla dokaj nezanimiva izbira pesmi. Zadnje čase veliki Against Me! so nekako brez energije, ki je par let nazaj kar izžarevala iz njih. Skupini Stick to Your Guns in the Ghost Inside bi veliko bolj zanimivo bilo videti na manjših odrov, a sta se skupini vseeno potrudili po najboljših močeh. Skupina Title Fight je prehitro glasbeno odrasla in je svoj prvotni lahkotni pop punk nadomestila s shoegaze smerjo, kar jim nikakor ne pristaja in na koncertu ta mešanica ne izpade nič kaj energično in simpatično. Čeprav je mnenje številnih stage diverjev v nasprotju z mojim, še vedno mislim, da pesmi Shed in 27 nista tipični stage dive pesmi.

 

Kar se tiče nastopov, ki so me navdušili oz. me nikoli ne pustijo hladnega, pa so zagotovo letos bili The Loved Ones, Good Riddance, Raised Fist, Reign Supreme, the Early November, Bane, As Friends Rust, American Nightmare in tako naprej. Nekatere od teh skupin sem ujel prvič in kot izgleda bo priložnost, da se jih vidi in sliši v živo še kdaj, prišla zelo težko. Iz preprostega razloga, ker nekatere izmed teh niso več koncertno aktivne, nekatere pa to delajo tako sporadično, da jih je že zato pravi uspeh sploh kdaj ujeti.

 

No, da poskusim pripeljati vse skupaj do nekega smiselnega zaključka, preden odtavam v podrobnejše opise. Za nami je še ena uspešna izvedba Groezrocka, sedaj že zapisana v anale in z veseljem bom čakal na prve potrjene skupine za naslednje leto, ko festival praznuje četrt stoletja.


Mitja Kšela

 


« nazaj