Kolumne

Novi poganjki na industrijskih ruševinah

Zadnje mesece vsi, ki nas obstoj in delovanje avtonomnih kulturnih prizorišč zanima in briga, spremljamo dogajanje v Kopru in njegovi okolici. Neslavna kapitulacija Društva prijateljev zmernega napredka z zapustitvijo prostorov MKC-ja v samem centru Kopra zaradi zahteve koprske občine po izpraznitvi prostorov pomeni izginotje še zadnjega legalnega prizorišča alternativne kulture na Obali. Podobna usoda je že pred leti doletela Izolo. Koprska občina sicer namerava te prostore nameniti mladinski dejavnosti, vendar bolj ali manj je jasno, da želi nad tem delovanjem ohraniti popolen nadzor. Kar pomeni podaljšano bivanje družbeno prilagojene mladine s neposebnimi potrebami.

Konec MKC je precej neslaven in kaže predvsem na to, kako se je model, ki je temeljil na absolutni oblasti enega človeka popolna izpel. In kot tak lahko služi kot opomin tudi ostalim prostorom po Sloveniji, ki bi temeljili na personalnem principu in ne na vključujočem modelu, ki omogoča sodelovanje in soodločanje vedno novim generacijam mladih. Župan Popović je pravilno zaslutil, da je vodja MKC-ja Marko Brecelj na neki točki postal šibek in se bo brez prevelika odpora predal. In očitno je imel še kako prav. Preostala mladina pa je bila premalo odločna in enotna, da bi lahko na hitro organizirala zasedbo prostorov in vztrajanje v njih.

Verjetno je k temu pripomoglo dejstvo, da se je že pred tem radikalnejši del mladine odločil zasesti nekdanjo zapuščeno tovarno Inde in tam ustvariti prostor, ki bo deloval na drugačnih temeljih kot MKC, in zagotavljal tudi večjo avtonomijo od občine. Dogajanje okoli MKC-ja je tudi njih naplavilo na površino in začeli so s programom, kot smo ga bili vajeni spremljati v začetkih Metelkove ali Pekarne pred dvemi desetletji, ali pa v Rogu še dandanes. Le od daleč lahko opazujemo kaj se dogaja, a že dejstvo, da je večja skupina ljudi stopila skupaj z namenom, da si sama omogoči prostor za delovanje in ustvarjanje, je več kot dober znak. In spodbuda ter model tudi za podobne skupine drugod po Sloveniji. Hkrati pa tudi jim morajo tudi druga okolja ponuditi roko pomoči, da se bodo lažje obdržali in širili svoje delovanje.

Vse skupaj ne daje enoznačnih odgovorov, kateri je najboljši način za pridobitev prostorov in vodenje avtonomne politike prostora. Propad MKC je argument, da je boljše biti čim bolj neodvisen od lokalne politike, po drugi strani pa je tak način delovanja zagotavljal vsaj 20 letno delovanje, preden se je izpel. Prav tako še ne vemo, kakšna bo zgodba Indeja. Mogoče bo dolgoročna, mogoča pa je tudi kratka pot, kar je vse odvisno tako od notranjih kot zunanjih dejavnikov. Vsaka lokalna iniciativa najbolje pozna lokalno stvarnost in razmerja moči, kako zastaviti svoj boj za pridobitev in kasneje ohranitev prostorov in dejavnosti v njih. Da so mladinski centri, predvsem nevladnega porekla, trenutno v krizi, ni nobena skrivnost. Težko prihaja do menjav generacij, kar se še najbolj pozna v manjših krajih. A prava smer je tista, ki na tak ali na drugačen način omogoča samostojno (avtonomno) delovanje mladih in manj mladih razmišljujočih umov. In to je bistvo projekta Inde.

Nenazadnje pa nam takšne iniciative kažejo pravo smer za razvoj resnično egalitarne in svobodne družbe, ki bo temeljila na prostovoljnem sodelovanju. Kaže nam, da je potrebna akcija, da se vzpostavlja alternativne institucije ali ne-institucije (priložnost za diskusijo ob drugi priložnosti). In kot tak odgovor žižkovskemu zagovoru pasivnega delovanja oz. izmikanja akciji v imenu luksuza analize. Kajti naj zveni še tako cinično, kriza je res tudi priložnost, da se vsa energija mase brezposelnih preusmeri v gradnjo alternative. Zakaj ne bi ravno prostori kot je Inde bili takšne delavnice za izgradnjo novega sveta?

Več o Inde na linku: http://www.indeplatforma.org/


« nazaj