Kolumne

Pokopljimo mrtve... (...pank je že dolgo mrtev)

»Yes that's right, punk is dead,
It's just another cheap product for the consumers head.
Bubblegum rock on plastic transistors,
Schoolboy sedition backed by big time promoters.
CBS promote the Clash,
But it ain't for revolution, it's just for cash.
Punk became a fashion just like hippy used to be
And it ain't got a thing to do with you or me.«

Crass – Punk is dead (1978)

Zgornji verzi so bili spisani kmalu po preboju panka v širšo javnost, ko so velike založbe bile prisiljene tekmovati, kdo bo podpisal več novih pank bendov in s tem ponudil novo nastalemu poslušalstvu ustrezne glasbene produkte. Zgodba se je ponovila kasneje še nekajkrat, predvsem v času, ko je bila prodaja glasbe na materialnih nosilcih največji biznis. Z digitalizacijo glasbe se je trženje glasbe nekoliko spremenilo, zato je tudi domnevna drugačna glasba bolj samostojna. Kar pa še ne pomeni, da ni način podajanja glasbe povsem enako prepakiran v cenene produkte.

 

V zadnjih 35-ih letih je bilo večkrat ponovljeno, da je pank mrtev. Pa ne zaradi tega, ker nihče ne bi več poslušal t.i. pank bendov ali ne bi nastajali podobno zveneči. Pač pa ker se je nek glasbeni pojav in z njim glasbena forma ob trku z glasbeno industrijo in zahtevami ter pričakovanji poslušalcev preprosto izpela oz. ni več prinašala tistega radikalnega preboja, ki je na začetku obetal in vplival na različne nivoje posameznikovega življenja. Ker glasna glasba dandanes ni več nikakršen pogoj za alternativen življenjski slog, kaj šele za boj za drugačno družbo. Prevečkrat je glasna glasba predvsem uporabljena za krinko zelo konzervativnega dojemanja glasbe in sveta, predvsem pa udobna pozicija ustvarjanja, ki že ima predvidljivo publiko. Nič boljše ni stanje glede podajanja besedilnih sporočil, ki so v največji meri prežvečeni slogani, ki utrjujejo vero poslušalcev, hkrati pa povzročajo zamaknjeno stanje nemišljenja. Besede, ki naj bi podale radikalno kritiko in reprezentirale temeljno nezadovoljstvo glasbenikov, postanejo samo še samozadostno naučeno ponavljanje. Brez refleksije, vendar toliko bolj samozavestno. Kot da bi odrska stilizirana podoba nastopajočega bilo edino sporočilo. 

 

To kar se dandanes pojmuje pod neodvisno pank produkcijo je le kopiranje podjetniških vzorcev, namenjenih manjšim založbam, ki ne morejo poslovati in delovati kot multinacionalke. Small business, tako kot v vsaki gospodarski branži. Predstavljanje pank izdelkov je tako samo še ena od nišnih ponudb glasbene industrije, namenjenih točno določenim potrošnikom, ljubiteljem glasne in agresivne, vendar hkrati ne preveč zvočno radikalne, glasbe. V ta paket sodijo tako trženje same glasbe, ki je zaradi digitalizacije glasbe, omejeno, vendar še vedno mogoče, če se vzpostavi dovolj številčna fenovska publika ali zbiratelji, ki so pripravljeni odšteti določen znesek za izdelke omejenih naklad, prodaja glasbenih turnej, vzpostavitev novih festivalskih »brandov« itd. Ekonomski imperativ preživetja glasbenika in njegovih sopotnikov (založb, menedžerjev, oblikovalcev, tonskih mojstrov…) vpliva tudi na zvok. Avtonomija glasbenega ustvarjanja je omejena z zunanjimi pogoji, ki so v globalni konkurenci vedno hujši.

 

Zakaj je pri tem skoraj popolnoma odsotna kritika takšnega načina produkcije in prezentacije glasbe? Glavni razlog lahko iščemo v vpetosti glasbenikov, založb, organizatorjev v ekonomski krogotok, kar pomeni, da se je pojavilo cel kup večgeneracijskih glasbenih ustvarjalcev, ki poskušajo preživeti z glasbo. Pri tem pa ne morejo tvegati radikalnih odklonov od ustaljenih in preverjenih vzorcev glasbene estetike. To da je vedno več starejših glasbenikov, ki vztraja na sceni, nikakor ni zamerljiva biološka komponenta takšnega ziheraškega delovanja. In da pri tem sami t.i. alternativni glasbeniki zapadejo v banalno mikrozvezdništvo. Drzno zveneči vzklik No more heroes je zakopan nekam globoko pod trupli propadlih idealov.

 

Alternativa ni otoček, ki kvazipluralistično sobiva s celino mainstreama. Še posebej če ga zavestno ali nezavestno posnema oz. kopira. Alternativa je lahko le pirat, ki napada in pleni obmorska mesta mainstreama. Da jih zdrami in preoblikuje. Pa četudi ob tem tvega, da izgori v svojih pretencioznih načrtih.

 


« nazaj