Kolumne

Pregon in izgon nezaželenih

Pošten in miroljubeč posameznik živi urejeno življenje. Živi neopazno in želi, da so tudi drugi neopazni. Zadovoljen je, da ima streho nad glavo in službo, v kateri zadovolji svojo potrebno po stikih z drugimi človeškimi bitji. Doma je absolutni vladar in vsako zunanjo motnjo čuti kot grožnjo. Tako veliko grožnjo, da se za pomoč obrne h poklicanim s strani Oblasti za izvrševanje represivnih akcij. Ker pri tem lahko računa, da bo Oblast stopila na njegovo stran pri obrambi njegovih svetih pravic. In pri tem prihaja tudi do tragičnokomičnih posledic, vendar žal nekaterim ob tem ni veliko do smeha.

Včerajšnji članek v Dnevniku Pingpong v škodo živosti mesta pokaže povsem bizarno, a hkrati zastrašujočo situacijo, kako Oblast ne upošteva lastnih pravil in hkrati prepušča odločanje v roke zasebnikom. Članek govori o praksi policije, ki kaznuje ulične glasbenike na ulicah Ljubljane zaradi domnevnega motenja miru in počitka ljudi. Pri tem novinarka napačno tolmači Zakon o varstvu javnega reda in miru, kaj predstavlja prekršek. A to ni problem. Problem je, če tudi policija napačno uporablja zakon in protipravno kaznuje posameznika. Kaj je prekršek določa zakon. V tem primeru 8. člen Zakona o varstvu javnega reda in miru, ki pravi, da kdor na nedovoljen način med 22.00 in 6.00 uro moti mir ali počitek ljudi s hrupom in ne gre za nujne interventne-vzdrževalne posege, se kaznuje z globo od 20.000 tolarjev do 50.000 tolarjev. Naj vas tolarji ne motijo, to si policija kot prekrškovni organ, pristojen za nadzor nad izvajanjem tega zakona, že sama preračuna. Iz članka sicer ni razvidno ob kateri uri je prišlo do domnevnih kršitev tega zakona, vendar domnevam, da so ulični glasbeniki večinoma aktivni izven tega časovnega intervala tj. čez dan in pod večer. Iz določbe zakona je jasno, da lahko policija kaznuje samo, če pride do kršitve v času med 22.00 in 6.00, ne pa ob drugem času. Če je policist izrekel kazen za motenje miru ali počitka ob drugem času dneva, to ni prekršek. Torej je bila kazen izrečena nezakonito. Pa tudi za čas med 22.00 in 6.00 je še veliko pomislekov do upravičenosti kaznovanja. Spontani ulični nastop je v skladu z občinskim Odlokom o posebni in podrejeni rabi javnih površin dovoljen med 9.00 in 22.00 uro, tako da sklepam, da je po tej uri nastop uličnih glasbenikov prepovedan. Vendar policija ne ugotavlja, ali gre za nastop, temveč samo če je prišlo do motnje. Namreč, ni vsako dogajanje pod vašim oknom po 22h že motnja, ki bi predstavljala prekršek. Ko gre za kaznovanje, pa članek pokaže na bizarno noto policijskih postopkov. Policija naj bi kazni izrekala samo, če prijavitelj tako zahteva. Kar je popolnoma neprimerno in bizarno. Za prekršek se lahko izreče sankcija (globa ali opomin) ali opozorilo. Kar je v popolni pristojnosti prekrškovnega organa, ki je v našem primeru policija. Samo policija odloči, kateri ukrep bo uporabila v primeru ugotovitve prekrška. Dolžna se je odzvati na vsako prijavo domnevnega prekrška, vendar tu se vloga prijavitelja konča. V nobenem primeru pa ne more prijavitelj od policije zahtevat, da kaznuje kršitelja. Odgovor policije nam tako nudi različne interpretacije. Poleg tega, da je seveda povsem nepravilen.

Takšno ravnanje policistov, ki je očitno običajna praksa, je poleg tega, da je nezakonito, še veliko bolj problematično. Odločanje, kaj posameznik lahko počne in kaj ne, si je uzurpirala Oblast, pa ne glede na to, v čigavem imenu naj bi to počela. Vendar ker večina to nekako mirno prenaša, domnevajmo, da je tako lepo in prav, v skladu s pravnim redom države. Torej policist ugotavlja, ali gre za prekršek ali ne. Ni vsaka prijava motenja miru že ugotovitev, da je dejansko prišlo do motenja miru prebivalcev mestnega jedra. Policist mora šele ugotoviti, če je do tega res prišlo. Najprej naj pogleda na uro, potem pa dalje. Ustaljena praksa je, da se upošteva samo mnenje prijavitelja. To de facto pomeni, da je že sama prijava ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katere policist ugotovi, da je bil prekršek izvršen. Potem pa naj bi še izrekel sankcijo za prekršek na podlagi zahteve prijavitelja, kar smo že ugotovili, da ne drži. Torej celotno kaznovanje za ravnanje posameznika Oblast prepusti zasebniku, ki ocenjuje, da je kršena njegova pravica do miru. Oblast je potem samo še inkasant, skrbnik za polnjenje državnega proračuna. V kar se izrekanje glob za prekrške že nekaj časa tudi spreminja.

Obenem nas to dogajanje napoti k še dvem simptomatičnim dogodkom. Prvi je ravnanje policije pred nekaj dnevi ob nogometni tekmi med Mariborom in izraelskim klubom Maccabi. Policija je kaznovala šest gledalcev, ker so med tekmo pokazali na papir narisano palestinsko zastavo. Za to tekmo je nogometni klub Maribor sprejel poseben hišni red, ki prepoveduje vnos zastav na tekmo. Četudi sprejmemo to omejitev svobode izražanja, ki si jo je iz varnostnih razlogov privoščilo neko društvo, sama kršitev hišnega reda še ni kršitev zgoraj omenjenega zakona o javnem redu. Policija je zopet sledila zasebniku in na podlagi njegovih pravil in mnenja kaznovala posameznike. Policija bi morala ugotoviti, ali je takšna kršitev pravil društva tudi kršitev zakona. Podobnost oz. enakost prakse je več kot očitna. Seštevanje praks pa kaže na sistemskost takšnega početja. Kar nas more vse skupaj zelo skrbeti, saj načenja osnovno načelo enakosti pred zakonom. Policija prepušča odločanje o tem, kaj je prav in kaj ni, zasebnikom, ki to določajo na podlagi neke moči, ki jim je podeljena z lastninsko ali podobno pravico. Javni prostor tako ni več prostor svobode, temveč prostor, podvržen partikularnim pravilom najmočnejših. In pri tem se najšibkejše preganja z ulic, pa naj bodo to ulični glasbeniki, klošarji ali živahnejši najstniki.

O takšnem škodljivem reguliranju javnega prostora priča tudi omejevanje delovanja gostinskega lokala Bikofe v samem centru Ljubljane, ki je s svojim programom skušal javne točke kulturno prebuditi tudi v večernih urah. Žal so zasebniki zopet uspeli s svojo pravico do miru in onemogočili nadaljnje izvajanje takšnega programa. V tem primeru jim je poleg policije prav prišla tudi lokalna Oblast. V tem primeru sicer ne govorimo o problemu policijskega ravnanja, ampak o širšem problemu nevtralizacije oz. eliminacije določenega dogajanja v mestu. Po pravni poti, seveda. 

Molčati ob tako očitnih zlorabah moči in onemogočanja delovanja posameznikov, zakonito ali nezakonito, bi bila huda napaka. Na vsako takšno početje Oblasti je potrebno reagirati, da se z izvajanjem legalnega nasilja preneha. Potrebno se je zavedati, da takšno početje s strani policije, pa tudi prebivalcev mestnega jedra, je nasilje nad ljudmi, ki skušajo delovati na javnem prostoru, kar ulica vsekakor je. Kajti takšna praksa kot se sedaj izvaja lahko v končni fazi pripelje do popolne blokade vsakršnega javnega dogajanja, ki ni izrecno požegnano s strani Oblasti. Proti temu pa se je vedno vredno boriti.



« nazaj