Kolumne

Plačilo dolga družbi, sedaj tudi z računom

Neoliberalizem ni ravno termin, ki bi mi bil najbolj pri srcu. Že ko sem se proti koncu prejšnjega tisočletja srečeval z njim, mi je deloval hkrati preveč širok, da bi opisal konkretne spremembe in tendence v razvoju kapitalizma, hkrati pa mi je deloval kot termin, ki vzpostavlja ločnico med dobrim in slabim kapitalizmom. Kar pomeni, da je neoliberalna verzija kapitalizma zlo, medtem ko naj bi bila njegova bolj etatistična verzija, tako na gospodarskem kot socialnem področju, dobro. Tako da uporaba termina neoliberalizem, pa čeprav v kontekstu njegove kritike, v bistvu služi v zagovor kapitalističnemu sistemu. Tistemu s človeškim obrazom. Pa čeprav je ta obraz le na pustni maski.
Vendar če kje lahko uporabimo izraz neoliberalizem, je to pri opisu merkantilizacije državnega aparata in njegovih funkcij. Za vitko državo, ideal neoliberalizma (oz.za nekoga, ki z liberalizmom nima veliko skupnega, premalo branega in razumljenega Carla Schmidta), je značilno čim manjše poseganje v posameznikovo zasebnost in njegovo delovanje, v gospodarstvu in življenjskem slogu. Vitka država pa vendarle ohrani tisto, kar jo drži skupaj, in to je gola, materialna sila, organizirana v represivnih organih. Represija je strukturirana tako v izvrševalcih sile kot so policija (za boj proti notranjim sovražnikom reda) in vojska (za boj proti zunanjim sovražnikom miru) ter ostalih pararepresivnih organih (davkarija, carina, inšpekcije, občinski redarji itd.), kot tudi v civilnem aparatu, ki vključuje pravosodje in javno upravo (da se omejim samo na neposredne oblastne odločevalce). Obsežno izvrševanje represije, ki se seveda vedno znova prikazuje kot udejanjanje, materializacija pridevnika pravna pred besedo država, seveda zahteva določena finančna sredstva. V času gospodarske krize, ko kot posledica upada gospodarskih aktivnosti upadejo tudi javno finančni prihodki, išče država vse načine, kako racionalizirati svoje delovanje. In pri tem se prej ali slej odloči tudi zamenjati pravico (ideološki konstrukt) za pragmatično trgovsko mešetarjenje in računovodsko preračunavanje. 
Kot smo lahko prebrali v Dnevniku, z dne 1.3.2014, se je na Ministrstvu za pravosodje pojavila ideja, da bi zapornikom zaračunali bivanje v zaporu. Ideja, ki bi se nekoč zdela »nora« ali vsaj nenavadna, je sedaj postala povsem sprejemljiva oz. se ji celo v strokovni javnosti ne a priori nasprotuje. Kar ni nič posebnega, skozi zgodovino je marsikaj, kar je nekoč bilo družbeno sprejemljivo, postalo nesprejemljivo, in kar je bilo nekoč nesprejemljivo, je sedaj sprejemljivo. Problemi v zvezi s to zamislijo so drugje. Najprej to, da gre za dodatno kaznovanje oz. prikrito denarno kazen. Čim si obsojen na zaporno kazen za določen čas in ti zaračunajo »storitev« po ceniku, je to dejansko dodatna denarna kazen, ne glede na to, kako ta ukrep poimenujemo. Drugi problem je v tem, da si te storitve nisi prostovoljno izbral, kar je v nasprotju z ideali liberalizma, svobodnega trga itd. Gre za prisilno storitev, pri kateri nimaš izbire, temveč moraš plačati. In ravno zaradi tega gre za kazen. Tretji problem je v tem, da takšna dodatna denarna kazen najbolj prizadene prav tiste, ki jih ne bi smeli dodatno finančno obremenjevati, če želimo, da imajo po povratku iz zapora, kakršnokoli možnost uspešne vključitve v družbo. Poleg tega je naslednji korak ponudba različnih kategorij uslug. Tako boš lahko najel sobo z internetom ali brez, sobo z dvema ali več obroki na dan itd. Ker ne pozabimo, kar nam je sedaj nezamislivo, bo nekoč realnost. V nekaterih predelih Latinske Amerike, kjer se je država umaknila in omejila na varovanje določenih teritorijev, je plačljivost zapora že realnost. Največji problem v zvezi s tem predlogom pa je ta, da gre na račun tistih, katerim je omejena svoboda in nimajo nobene izbire. Prepuščeni so na milost in nemilost odločitvam države. Treba je vedeti, da v večini primerov zaporniki niso tajkuni ali vodje narkokartelov, temveč kurji tatovi, povzročitelji prometnih nesreč, nasilneži z družbenega tla itd.
Nesporno dejstvo je, da so se stroški za zapore v zadnjih letih močno povišali. Kar je posledica strožje kaznovalne politike, tako na zakonodajalski ravni v povišanju zagroženih kazni, kot na ravni odločanja o kaznih tj. v izrekanju strožjih kazni. Večje število zapornikov, obsojenih na daljše zaporne kazni, polni zapore in poleg prenatrpanosti povzroča dodatne stroške. Represija ni nikoli poceni. Bo pa vsekakor zadnje orodje države, na katerem se bo varčevalo. 
Seveda predlagatelje te pobude zgornji pomisleki ne zanimajo. Računovodsko dojemanje družbe in posameznika že nekaj let vlada v večini držav tega planeta. In ko se vse reducira le še na številke in bilance, izginejo usode posameznikov. Kajti njih reprezentirajo številke v poročevalskih obrazcih, ki jih statistični uradi pridno zbirajo in izvajajo zanimive računske operacije. Kako takšno izvajanje oblasti imenujemo, kapitalistično ali socialistično, je nenazadnje najmanj pomembno. Vendar tudi znotraj računovodskega diskurza obstajajo različne rešitve za zagate pomanjkanja na strani prihodkov. Odhodke se lahko zniža tudi z znižanjem števila zapornikov. Kar pa je bogokletna misel v času, ko javnost zahteva žrtvovanje, da se bodo bogovi pomirili in nam zopet naklonili blagostanje in miren spanec. Ujetost v iluzijo, ki se ji lahko zoperstavimo z le na videz iluzornimi »zahtevami«. In ena od takih mora biti tudi ukinitev zapora kot institucije, ki ne odpravlja problemov, temveč jih reproducira. Ker kot vemo, to kar je danes nezamislivo, je lahko jutri že realnost.

« nazaj