Kolumne

Bitka za RŠ je dobljena, premirje še ni konec vojne

Nekako smo se oz. so nas navadili, da živimo v izrednih razmerah in kriznih situacijah. Tako izrednost postane rednost in kriza način življenja. Besedo krizo pa zamenja opisno tehnično izrazoslovje fleksibilnost, kompetitivnost, prilagodljivost, prekarnost, rezilientnost… S trajno negotovostjo bivanja se srečujemo ne samo posamezniki, temveč tudi institucije oz. organizacije. Ena takšnih, ki je v času ekonomske krize in napada na vse, kar naj ne bi bilo koristno, še posebej izpostavljena, je tudi Radio Študent, medij nesrečnega imena.
Bralcem tega zapisa RŠ ni potrebno posebej predstavljati. Bliža se 45 letom delovanja, v vseh teh letih je prišel tudi do solidnih prostorov in obsežnega dnevnega programa. Dogajanje v zadnjem tednu je bilo glede na razvoj dogodkov v družbi pričakovan. ŠOU se je na neki točki v času znašel v vlogi ustanovitelja, kar je posledica pravnih akrobacij s pravnimi nasledstvi, saj je RŠ vsekakor starejši od ŠOU-a. Kot ustanovitelj pa je tudi financer precejšnega dela proračuna. Dokler je bilo koncesijskega denarja od študentskega dela kot peska so za ljubi mir študentski politiki namenili nekaj denarja tudi za tako neprofitne in po njihovem mnenju ozki populaciji namenjene projekte kot so RŠ, Študentska založba in Kiberpipa. Z usihanjem novcev pa se nova generacija študentske vrhuške ne more kar tako sprijazniti, zato si omislijo nove načine za ustvarjanje novega bogastva. Koncesijska sredstva bi porabili za pridobitno dejavnost. Ker pa denarja za vse ni več, je potrebno črtati tiste, ki so v tej enačbi odveč. Najprej so dobesedno likvidirali Kiberpipo in s tem uničili desetletni trud. Študentske založbe so se dokaj mirno rešili, razšli so se sporazumno, brez odškodnine, če uporabimo nogometni žargon. Ostal je še RŠ, ki ne samo, da ne prinaša nič dobička in samo odžira del proračuna, niti ne deluje kot trobilo ŠOU-a in njegove politike v imenu študenta. Da to zagato rešiš, narediš preprost avtohton načrt, seveda nepatentiran, ker je postal že vsesplošen know how na tem geografskem področju. Najprej prevzameš oblast v podrejenem zavodu in nastaviš sebi všečne vodilne, ki bodo naredili ta radio ponovno študentski. V drugi fazi pa znižaš finančna sredstva, da marionetni upravi olajšaš argumentacijo pri črtanju nezaželenih oddaj in problematičnih sodelavcev. V imenu racionalizacije in nižanja stroškov seveda. Kajti kdaj, če ne sedaj, ko je kriza. Naložbo pa se bo ocenjevalo po enakih merilih kot nakup jadrnice. Ker ni pomembno 45 letna graditev know howa, prepoznavnosti, blagovne znamke nenazadnje, pomembno je samo, koliko si vložil in koliko boš dobil iz naložbe nazaj ven. Zvesti nasledniki logike, na katere vrhunske rezultate na makroekonomskem področju še čakamo.
Načrt se je zaradi močnega odziva javnosti zaenkrat izjalovil. Vendar to ne pomeni, da se ne bo načrt skušal izpeljati z drugimi sredstvi. RŠ pa se tudi mora zavedati in mislim, da se tega dobro zaveda, da potrebuje spremembe. V smeri čim večje neodvisnosti radija, kar sicer pomeni znižanje sredstev, vendar hkrati dolgoročni mir, ki je potreben, da lahko razvije novo vizijo v pod vplivom novih tehnologij hitro se spreminjajoči medijski krajini. In seveda ohrani svojo drznost in neposrednost, katero lahko ohrani samo nekdo, ki je res neodvisen. Prej ali slej se bo moral tudi otresti označevalca, ki je vedno bolj prazen. Koncept študenta namreč izginja. Ohranja se še delno kot identiteta. Zato ni vprašanje, če je RŠ še študentski radio, temveč zakaj obstaja ŠOU? Koga predstavlja, katere interese še reprezentira? Kajti študent kot smo ga včasih poznali, ne obstaja več. Študij ni več časovno zamejeno obdobje v posameznikovem življenju, temveč so ga raztegnili in s tem kolonizirali časovno premico našega življenja. Ozko gledano so z devetletko in z bolonjsko reformo podaljšali študij za 2 leti, širše gledano pa nas silijo v stalno izobraževanje. Človek je mašina, ki se mora neprestano učiti, da ostane zaposljiv. Vsi namreč vemo, da ni problem v nezaposlenosti, temveč v nezaposljivosti. In tega se vsi bojimo in se učimo in se učimo. Komercializacija znanja je še dodatno odpravila razlike med posebno kategorijo študenta in ostalo delovno populacijo. Vsi nekaj študirajo. Ali pa se vsaj delajo, da študirajo. So vsi študentje? Ob tem da se je z zadnjo ekonomsko krizo in povečanjem brezposelnosti med mladimi, pod velik vprašaj postavil sam namen študija. Zakaj in kaj študirati, če potem delaš nekaj, za kar si dovolj izvedel že v srednji šoli ali še prej ali ob? Lahko rečemo tudi, da s tem, ko se bo dokončno odpravilo študentsko delo, bo pojem študenta izgubil še zadnji razlog za obstoj. In z njim vsi, ki naj bi ga reprezentirali. 
Ja, kriza je priložnost. Priložnost, da se preobrne trend v dojemanju in povzemanju znanja. In priložnost za odpravo nepotrebnih institucij, banana študentskih republik znotraj banana republike. Naj bo to zadnje dejanje študentarije pred dokončnim izginotjem!

 


« nazaj