Kolumne

Muzika naj bo džabe

V zadnjih dneh je na socialnih omrežjih (a i šire) zasluženo zaslovel dokumentarec o brezplačnosti glasbe Muzika je džabe, v produkciji ekipe Hrupmaga. V dokumentarcu so predvsem predstavljena mnenja različnih akterjev na glasbeni sceni o brezplačnih glasbenih dogodkih, brezplačnem dostopu do posnete glasbe in tudi o njihovih osebnih potrošniških navadah glede kupovanja plošč in vstopnic za glasbene koncerte. Dokumentarec bolj kot ne opisuje stanje na glasbeni sceni v povezavi s plačljivostjo in brezplačnostjo glasbe. In tudi sogovorniki, ki praktično vsi delujejo na glasbeni sceni, niso ponujali veliko rešitev, s katerimi bi lahko vzpostavili želeno stanje. To pa je predvsem večja podpora poslušalcev ustvarjalcem, založnikom in organizatorjem koncertov. 

Predstavljen je predvsem dvojni problem. Po eni strani brezplačen dostop do posnete glasbe preko neta, po drugi strani pa brezplačni glasbeni dogodki. V prvem primeru so na udaru predvsem glasbeni založniki, ki skušajo promovirati bende in njihovo glasbo, v drugem primeru pa klubi, ki z redno ponudbo dogodkov z vstopnino krijejo večino stroškov delovanja. Oba problema nista med seboj povezana, saj razen brezplačnosti nimata veliko skupnega. Brezplačnost digitalne glasbe je vezana na razvoj tehnologije in nižanje stroškov produkcije glasbe ter novih načinov distribucije posnete glasbe, brezplačnost dogodkov pa je odvisna predvsem od različnih poslovnih modelov lokalov in financerjev posameznih dogodkov. Ta skupen element brezplačnosti naj bi pa v obeh primerih povzročal razvrednotenje glasbe. Zakaj to ne drži, v nadaljevanju.
 
Kritika brezplačnosti je v svojem bistvu zelo reakcionarna kritika. Želi nas vrniti nazaj v čase omejenosti ponudbe in plačevanja glasbe. Na tej točki je tovrstna kritika povsem usklajena z željami kapitalistične ekonomije, ki temelji na omejenosti dobrin. Le omejenost ponudbe dobrin lahko vzpostavi tržno ceno, ki omogoča dobiček glasbeni industriji. Lahko seveda rečemo, da nas ne zanima dobiček glasbene industrije, temveč mali trg neodvisne produkcije, ki je uspel se samovzdrževati v zlati dobi neodvisnega založništva. Vendar vrnitev v zlato dobo domnevne samovzdrževane ekonomije neodvisne glasbene produkcije ni ne mogoča niti ne more biti želena. Zakaj ni mogoča je v prevladi izmenjave glasbe preko neta, vsaj takršnega kakršnega sedaj poznamo, vsem jasno. Zakaj pa ne more in ne sme biti želena pa v nadaljevanju.

Brezplačnost glasbe ni nekaj, kar se je pojavilo z digitalizacijo glasbe. Glasba je bila večinoma v zgodovini brezplačna, šele z razvojem nosilcev zvoka in kulturne industrije se začne glasba dejansko tržiti oz. prodajati. Poleg tega je glasbena scena vedno slonela na velikem delu brezplačnega dela, prostovoljstva in brezplačne infrastrukture. Ne samo neodvisna, ki jo je vedno poganjal entuziazem oz. fanatična privrženost glasbi posameznikov, temveč tudi glasbena industrija, ki se napaja s svežo krvjo iz neodvisne scene, saj tudi industrija potrebuje inovacijo v glasbi, ki pa jo mora iskati zunaj sebe. Tudi pred splošno razširjenostjo neta in torej brezplačnosti glasbe so bile glasbene izdaje neodvisne produkcije v Sloveniji večinoma v minusu, količine prodanega so bile še vedno omejene. Tudi tehnologija brezplačnosti glasbe je obstajala najprej s pomočjo presnemovanja kaset, nato pa s snemanjem na zgoščenke. Sedaj se le ta materialna ovira dokončno odstranila. Neodvisna scena je lahko delovala in preživela le s pomočjo neplačanega ali slabo plačanega dela. Bridka resnica je ta, da vedno več sedanjega gospodarstva in javnih institucij deluje na povsem podobnem modelu izkoriščanja delovne sile.
 
Razvrednotenje ni posledica brezplačnosti, temveč preobilja informacij in kulturne ponudbe, ki jo posameznik ni zmožen več celostno in v celoti zaobjeti. Od njegove izučenosti poslušanja glasbe, sreče in intuicije je odvisno, s kakšno glasbo se srečuje. Hitrost s katero se srečujemo z glasbo nam ne dovoljuje, da bi jo lahko ustrezno »premleli in prebavili.« Posledično je naše dojemanje površinsko in s tem tudi dojemanje celotnega procesa ustvarjanja glasbe, ki se skriva za samo glasbo. Glasbena produkcija se nezadržno širi, orodja za ustvarjanje so večini dosegljiva, pa na gre za t.i. »bedroom« glasbene projekte ali za garažne bende. Glasbenih dogodkov je ogromno, publika pa se ne veča. V okvirih (beri okovih) sedanjega gospodarstva preprosti izračuni pokažejo, da lahko publika s svojim finančnim vložkom vzdržuje samo določeno število dogodkov in ustvarjalcev. Vsa razlika se pokrije s prostovoljnim delom, osebnim žrtvovanjem in tudi vlaganjem lastnih finančnih sredstev. Pri tem so glasbeniki še vedno v veliko boljšem položaju kot ustvarjalci v drugih umetniških praksah. 

Odgovor na brezplačnost glasbe torej ne more biti vračanje v preteklost. Nekaj primerov drugačne ponudbe glasbe je bilo omenjeno tudi v dokumentarcu. Specifičen bend si ustvarja fenovsko bazo in jim potem servira različne produkte. Seveda je ta model omejen in se ne more več kot toliko razširit, predvsem zaradi omejenosti števila publike. Predstavlja pa rešitev, kako pripraviti poslušalce, da zopet plačujejo oz. podpirajo njim ljube glasbenike. Vsekakor bolj prepričljiva rešitev kot ponujanje glasbe za brezplačne prispevke, ko naj bi se ozaveščen potrošnik po subjektivni oceni »fair playa« odločal za določeno podporo. Najprej, pojem ozaveščen potrošnik je glorifikacija nesmisla, kot drugo pa takšna podpora temelji na iluziji o fer ekonomiji. Tudi praksa kaže, da le redki uspejo na ta način nabrati omembe vreden denar.

Rešitev bi torej morala biti več brezplačnosti, ne manj. Kar je seveda tudi maksima vsakega resnega komunista, pa naj bo anarhistične ali marksistične provenience. Pa tudi vsakega resnega ljubitelja glasbe, ki se še tako izogiba ideoloških oznak in mišljenja. Vendar takšne rešitve v smeri brezplačnosti ne more prinesti sama glasbena scena, ki je le ena od mikrodogajanj znotraj širše zgodbe, poimenovane globalna vas. Lahko pa razvija nove modele, kot jih neodvisna glasbena scena od vedno morala izumljati, da je lahko preživela. Pa naj bo to kombinacija tržnega obnašanja, brezplačnega dela (lahko tudi samoizkoriščanja), uporabe in razvoj novih tehnologij, novih načinov vzajemnega sodelovanja tako med ustvarjalci kot med ustvarjalci in publiko ter iskanja zunanjih finančnih virov pri zasebnih donatorjih ali v javnih financah. In seveda v kombinaciji s širšimi spremembami, ki so v sedanji družbi potrebne in do katerih bo moralo v takšni ali drugačni obliki potrebno priti, pa naj bo to univerzalni temeljni dohodek, večji socialni transferji ali še bolj radikalna sprememba, ki bi omogočala tudi boljše pogoje za ustvarjalce in dostopnost do glasbe. V vsakem primeru je smer prihodnost, preteklost pa nam pomaga, da jo bolje vidimo.

« nazaj