Kolumne

Prodam se, poceni

Ko ob prebiranju starejših knjig prepoznaš dejansko stanje sedanjosti, ti ostaneta samo dve možnosti; ali se svet ne oz. zelo malo spreminja, ali pa je pisec pravilno napovedal, v katero smer se premika človeštvo in njeni sopotniki. Ward Moore je v svoji povesti alternativne zgodovine Bring The Jubilee dobro opisal situacijo, v kateri se znajde marsikateri sedanji študent v ZDA in mogoče bodoči študent v Sloveniji. Zgodba se dogaja v prvi polovici dvajsetega stoletja v ZDA, le da je postavljena v alternativno družbo, ki se je razvila, potem ko je v ameriški državljanski vojni zmagal Jug in ne Sever. Konfederacija je postala neodvisna in razvita država, ki je zasedla tudi velik del Mehike in držala v šahu polkolonialno tvorbo ostankov federalističnih ZDA. Kot revna in nerazvita država, podvržena plačevanju vojnih odškodnin, so se mnogi delavci prodali v hlapčevstvo za določeno število let, da so lahko dobili delo. Situacija, ki precej spominja na začasno in prostovoljno suženjstvo. Toda ali se vam ne zdi, da je tudi precej podobna položaju kreditojemalca, ki za določeno vsoto, ki mu jo posodi banka, sklene zavezo, da bo določeno število let ta dolg odplačeval. Odplačevanje dolga pa je možno le z opravljanjem takšnega ali drugačnega dela, ki bo zadostovala za preživetje in odplačilo dolga. Podobna situacija je tudi prostovoljno pripravništvo, ko se v zameno za delovne izkušnje brezplačno opravlja delo. Ko v nekem trenutku skleneš takšno pogodbo, si prodal svojo prihodnost oz. si si precej omejil razpolaganje s svojo svobodo.

Na prvi pogled klasična menjalna situacija, ko vsak ponudi drugemu, kar drugi potrebuje. Vendar nas preprostost matematične enačbe, ki na vsaki strani enačaja postavlja enako vrednost, ne sme zavesti, da bi zanemarili neenakost položaja posameznika na različnih koncih enačbe. Kot je že Nietzsche v H genealogiji morale poudaril, je najstarejši in najizvornejši odnos med osebami, kar jih je, odnos med upnikom in dolžnikom. Z dolgom se vzpostavijo nove subjektivitete. Temelj dolga, kredita je obljuba plačila v prihodnosti. Lazzarato v eseju Proizvajanje zadolženega človeka trdi, da je bila tako prva naloga skupnosti ustvariti človeka, ki bi bil sposoben obljubiti, ki bi bil sposoben jamčiti zase v razmerju dolžnik - upnik. Kar pa hkrati pomeni, da mora tako bitje, človek-v-postajanju postati predvidljivo, da se bo lahko preračunalo tveganje, ki ga predstavlja njena zmožnost odplačila dolga. In v tem procesu pride do odločilne spremembe, izgradnje človeka, ki ga sedaj lahko ločimo od živali, saj je oblikovan tako, da lahko nastopa v pravnem prometu in nosi odgovornost in uveljavlja pravice. Tovrstna udomačena žival, poimenovana človek, je senčna stran tega, kar nam skuša prodati humanizem kot esenco človeka. 

Lazzarato gre v sledenju Nietzscheje misli še dalje, ko opozori na komponento časa pri vprašanju dolga oz. kredita. Subjektivizacija mora proizvesti spomin, vendar ne spomin preteklosti, temveč spomin prihodnosti. Potrebno je ocenjevati nekaj, kar se bo šele zgodilo, nekaj kar ni jasno in predvidljivo. "Tehnike dolga morajo torej nevtralizirati čas, se pravi tveganje, ki je zaobseženo v njem. Predvideti in onemogočiti morajo vsako nepredvideno odcepljanje dolžnikovih ravnanj, ki bi ga lahko skrivala prihodnost." Poleg izgradnje subjekta, ki bo lahko nosil dolg in ga odplačeval, je pomemben tudi temelj iz katerega izhaja dolg. In tu trčimo ob mit o svobodni volji in prosti izbiri pri zadolževanju. Nastanek dolga ima lahko različne vzroke, pogosto golo fizično ali politično nasilje, vendar vedno enako posledico. Ko se enkrat razmerje upnik dolžnik vzpostavi, je dolžnik podrejen in zavezan upniku. Dolg pa se ne pojavlja samo na nivoju razmerij med posameznikov, temveč tudi med organizacijami, nenazadnje tudi med državami. Dolg je tako osrednje razmerje v ekonomskih odnosih in pravnem prometu med njimi. Potrošnik postane dolžnik preko kreditne kartice, države so vse zadolžene, podjetja pa tudi operirajo z denarjem, ki še ni njihov. Kot da bi vedeli, čigav je denar in od kod izvira. Na podlagi realnih moči se tudi dolžniki in upniki različno obnašajo. Dolg ZDA do Kitajske je povsem druge kvalitete kot dolg Grčije do Svetovne banke. Prvi imajo najmočnejšo vojsko na svetu, drugi pa samo otoke za privatizirati.

Dolžniško stanje je tako stanje, v katerem se znajde večina. Kajti tudi tisti, ki imajo to srečo, da niso v dolžniškem razmerju, se morajo prekleto potruditi, da ne zapadejo vanj. Tako da njihova svoboda ni veliko večja od svobode že zadolženega. Kar nas hitro pripelje do lahkotnega zaključka, da je dolžniško razmerje naravno stanje. Pa čeprav sem le malo pred tem pokazal, da pomeni prav dolžniško razmerje posledico produkcije novega bitja, človeka, ki tako prebegne iz nepredvidljivega naravnega stanja živali. Vsako revolucionarno gibanje od antičnega sveta dalje pa ima vedno predvsem program odprave vseh dolgov in redistribucije zemlje oz. kasneje drugih produkcijskih sredstev. In naslednja točka je lahko samo iskanje ravnotežja v katerem se dolgovi ne pojavljajo več. Morda je tu tista prava vrnitev k naravi, tolikokrat opevana, a vedno znova zgrešena, ki jo mora človek najti, da bo resnično zopet zaživel.  


« nazaj