Kolumne

Metamorfoza

Človek je zelo prilagodljivo bitje. Tako zelo, da se svojega postopnega prilagajanja sploh ne zaveda. Dnevi in tedni minevajo, zdijo se nam vedno enaki. Vendar pri tem komaj opazimo, da pred mnogimi meseci nismo nosili telefona s seboj, da je bil računalnik samo ogromen stroj Profesorja Umnika v Mikijevem zabavniku in da je avtov na cesti in ob cesti veliko več kot pred leti. Spremembe se dogajajo tako postopno, da sploh ne opazimo tega preskoka. Šele nenaden padec v časovno luknjo bi v nas izval presenečenje. Takšno izkušnjo nam pričara pogled na stare fotografije ali razglednice mesta. Ko opaziš, da stavbe niso več čisto take kot so bile, in da je precej manj prometnih sredstev prisotno. In posamezniki na roko pogledajo le, da ugotovijo, koliko je ura, ne pa da preverijo spremembe statusov naključnih znancev z drugega konca mesta. Na žalost nam obledelost fotografij prepreči, da bi lahko ocenili, ali je bilo nebo v preteklosti bolj sinje.
Spremembe se seveda ne dogajajo le zunaj nas, ampak tudi v nas, v našem dojemanju realnosti in tudi v naših načinih zaznavanja. Telo, ki se je tisočletja prilagajajo določenemu ritmu življenja in omejeni količini podatkov in le malenkostnim spremembam v času življenjskega ciklusa, je sedaj izpostavljeno neprestanemu spreminjanju okolja in bombardiranju z informacijami. Količina informacij vsako leto naraste do nezamisljivih razsežnosti. Nihče jih več ne obvladuje. In četudi se ne trudimo več vpiti vseh informacij, smo prisiljeni se soočiti z njimi, saj nas napadajo dobesedno na vsakem koraku. In nas motijo. Saj so večinoma predvsem motnje pozornosti, ki nam presekajo miselni tok, onemogočajo koncentracijo na problem, ki ga skušamo rešiti, velikokrat nam pa predvsem prikrivajo temeljni problem, ker se skriva pod plastmi bolj ali manj nepotrebnih podatkov. 
Seveda nam hitre spremembe prinašajo tudi še do nedavnega nepredstavljive možnosti, ki jih niti naši starši niso imeli, kaj šele ostali predniki. Hitrost širjenja informacij, krajšanje razdalj za našo mobilnost, heterogenost izbire življenjskih slogov in novih življenjskih izkušenj so vse dokaj nove izkušnje, ki nam jih je zmanjšanje sveta prineslo. A vendar, kako vse te nove možnosti sploh dojeti in dobro občutiti, ko pa nas ravno ta hitrost nenehnega spreminjanja sili v beganje od enega k drugemu. K nemožnosti obstanka na mestu. Ko nas vrtinec informacij povleče vase, in nam vsiljuje lastni tempo. Ko se naša avtonomija delovanja utopi med valovi produkcije blaga, storitev in informacij. Ali vse kar nas obkroža sploh uspemo prežvečiti? Ali gre le za prenažiranje in navadno oralno mašino, ki lahko samo sprejema vase, ne more pa več iz sebe izvreči nekaj novega, drugačnega, morda le svojega? Fenomen prenažrtosti ne moremo vezati le na problem prekomernega uživanja hrane, tu je tudi prenažrtost z informacijami. Ko nam prisila, da iščemo vedno nekaj novega, boljšega, zanimivejšega, dejansko odvzame možnost dojemanja trenutka, ko čas za trenutek obstane in lahko z vsemi čutili zaužijemo, kar nam dani trenutek ponudi.
Pred 20imi leti se je zdelo, da smo globoko v nesvobodni s tehnologijo prepredeni dobi, ki ne dopušča več dejanske svobode posameznika. Pa je bilo to pred dobo interneta in vsestranske, neskončne, neminljive povezanosti. Ko ni več potrebna prisila, da moraš biti stalno na voljo drugim, temveč se sam za to odločiš, da nisi odrinjen na obrobje družbe. Pa naj gre za obvezno udeležbo na družabnih dogodkih ali aktivno udejstvovanje na socialnih omrežjih. Oblast se ne ukvarja več s s teboj. Vsaj dokler plavaš s tokom. Samo še regulira tok, da ne pride do poplav. Vsakršna kritika obnašanja posameznikov in družbenih procesov brez upoštevanja inflacije podatkov ni več mogoča, če želi karkoli doseči. 
Kako torej pobegniti ali se izmakniti tej poplavi podatkov, s katerimi se bolj ali manj nehote srečujemo v vsakdanjem življenju? Priznam, da nimam odgovora. Razen neprestanega učenja selekcioniranja in kritične analize podatkov nam kaj veliko tudi ne preostane. Dovolj je zavest, da nas povečanje števila podatkov oz. informacij ne bo osvobodila ali približala resnici. Alternativa je seveda še radikalna odpoved tehnologiji, kar pa razen na načelni ravni skoraj nikomur ne uspeva. Vrnitev k naravi zveni kot iskanje ostankov Troje. To kar bi našli, verjetno ne bi bilo to, kar bi iskali. Tako nam ostane le distanca do tehnofilije s kančkom tehnofobije ter veliko želje po življenju, takšnemu kot našemu telesu najbolj ustreza. Ta zadnji del je verjetno najtežji, a prav tu se skriva še največ možnosti svobodnega delovanja in raziskovanja samega sebe. Brez strahu pred neprijetnimi odkritji. Kajti neprijetno ne pomeni, da je napačno.


« nazaj