Kolumne

Svoboden in odvečen

Če se svet vrti z večjo hitrostjo kot še ne dolgo nazaj, to predvsem pomeni, da se tudi naša življenja hitreje vrtijo. Hitrost postane odločilni dejavnik, ki določa položaj posameznika in družbena razmerja. Hitrost ne samo, da oži čas, temveč ga celo uničuje, tako da ostane samo še sedanji trenutek, brez preteklosti in prihodnosti. Ko hitrost premaga prostorske razdalje, odpravi tudi časovno dinamiko, ki je potrebna, da se prepotuje od točke A do točke B. S tem ko odpravimo čas in prostor, smo hkrati lahko na več točkah. Ujeti smo v večno sedanjost. Zato se je odveč spraševati, zakaj ni več pogleda v prihodnost. Lahko je samo pogled v nič, ki jo je zamenjal. In le malokdo jo pogreša.

 In če živimo v večni sedanjosti, je tudi naše delo ujeto v tak trenutek. Ni potrebe po vnaprej začrtanih zaposlitvah. Če je tvoje bivanje le v tem trenutku, je tvoje delo še bolj omejeno na ta trenutek. Produkcijski način, katerega obvladuje način delovanja finačnega kapitala, ki ga poganja prav hitrost denarnih transakcij, določa, da le začasno opravljamo neko delo. To da je sedanjost večna, še ne pomeni, da je naše bivanje v tej sedanjosti večno in potrebno. Prav nasprotno, S tem postanemo totalni faktor produkcije, neskončno prilagodljiv in kadarkoli zamenljiv. Odvečnost je pravo večno stanje človeka. Odvečen postane v produkcijskem procesu, odvečen postane v družinskem okolju, odvečen postane v socialnih mrežah. Posameznik postane le skupek podatkov, ki ga hrani program NSA. Posameznikovi podatki so v statistični bazi zanemarljivi in se jih zlahka pogreša. Povsod je dovolj rezervnih delov. Nihče ne bo pogrešal pogrešanega. Toliko manj, če je opravljal zadeve, ki so bile vedno za večino pogrešljive, v času krize pa še toliko bolj. Med brskanjem po smetnjakih nihče ne opazi, da je beseda umetnost ali kultura kaj več kot blagovna znamka slabo prodajanih izdelkov.

V tem času nenehnega hitenja na mestu so znotraj umetnostnih krogov in teorije, ki jih obdaja in preseka, zelo aktualne in nenazadnje popularne razprave o prekarnosti umetnika. Po svoje nenavadna razprava, saj začasnost in nestalnost ni zgodovinski unikum. Varnost umetnikove zaposlitve oz. ustvarjanja je bila prisotna v obdobju socializma, ko pa so praktično vsi poklici imeli to varnost. Brezposelnost se je bližala nuli. Kdor je bil vsaj nekoliko prilagodljiv, je imel službo. Vendar je to bil resnični zgodovinski unikum. Sedanje stanje je stanje pred tem. Umetniki so bili vedno obsojeni na životarjenje, če niso našli bogate mecene. Umetnik, ki pa je svoje ustvarjanje zastavil brezkompromisno, morda celo kot boj zoper sistem, ki producira bogate mecene, pa je moral biti pripravljen preživeti na drug način, ne na trgu, ne pod okriljem bogatašev. Ob tem, da bi moral dati besedo umetnik v narekovaje in uporabljati termin oseba, ki ustvarja. In tudi on se nahaja v večni sedanjosti, ujet v iskanje projektov, ki mu bodo zagotovili eksistenco. Ali pa lahko ustvarja le v tistem času, ki mu ostane, potem ko preostanek časa proda kapitalistu. In pri tem ni nikakršna posebnost. Kvečjemu se lepo sklada s prevladujočo organizacijo dela, ki teži k popolni fleksibilizaciji, ko bo produkcijski faktor delo dosegel elastičnost kapitala. 

Občutek navidezne svobode, ki jo ponuja takšen način dela, ko si sam svoj šef in hkrati služabnik vseh, služi pomiritvi razredov in generacij, ki imajo čisto vse razloge, da poskušajo presekati podrejeno razmerje v katerega so prisiljeni. Mešanje dela in zabave lahko da smisel življenju, lahko pa ga tudi popolnoma podredi vsakodnevnemu boju za preživetje, ko si praktično vseh 24 ur na dan na voljo potencialnim poslovnim partnerjem. Kajti odklop ni možen, kazen je ponoven padec na obrobje, na začetno točko nič, ko se je treba zopet dvignit nad večino sotrpinov, ki se neprestano dvigajo in zopet padajo. Namesto da bi spodsekali temelje drseči stavbi iluzije kariere in samouresničitve. In se vsaj za trenutek osvobodili "svobode".


« nazaj