Kolumne

Politika hrupa

Ne zanima me, zakaj si jezen. Niti ali je tvoja jeza upravičena. Ali si upornik z razlogom ali brez. Tudi če ni razloga, je vzrok. Dejstvo je, da si jezna, jezen, jezno in imaš pravico do tega. In da to izraziš. Na tebi je kako. Pomembno je, da se jeze ne sramuješ. 

Jezo povezujejo z nekontrolirano mladostjo. S poudarkom na nekontrolirano in podčrtano mladostjo. Kajti starost je tista, ki naj bi nam prinesla možnost razmisleka in bolj premišljenih reakcij. In v veliki meri to tudi drži. Kar pa ne pomeni, da z leti nismo več jezni. Le naše reakcije so drugačne. Tudi glasno glasbo povezujejo predvsem z mladostjo. Vendar to je bilo lahko v nekih drugih časih, ko so bile generacije v zrelih letih, ki se v mladosti še niso srečale s kitarsko in elektronsko distorzijo. Sedaj pa so praktično vse živeče generacije odrasle tudi z rock glasbo in električno kitaro, ki je prinesla resnično revolucijo v popularizaciji hrupa. Jezno maličenje čistih tonov razbija monotonijo med seboj ločenih pravoverno odigranih akordov. Distorzija presega meje med toni in ustvarja nove mešanice, osvobojene omejenosti tonskih lestvic. Takšna mešanica pogosto ustvarja zvočni efekt hrupa. Hrup ustvarja občutek agresivne sile, ki preseka navidezno harmonijo naravnega okolja ali disharmonijo vsakdanjih šumov mestnega vrveža. Kot takšna intervencija je nujen sopotnik človekove jeze, ki uporabi hrup, da močneje izrazi svoje nezadovoljstvo s svetom ali samim seboj.  

Povezava med radikalnostjo glasbenega izraza in radikalnostjo političnega sporočanja je večno prisotna in sproža številne samorefleksije in kritične pretrese. Vsekakor ne gre samo za navadno korelacijo, ampak je v mnogih primerih prisotna močna vzročna zveza ali pa celo povratna vzročna zveza. Jeza in krik po spremembah v družbi se pogosto manifestira v še bolj hrupni in agresivni glasbi. Če je glasbena umetnost tudi povezana s čustvi, potem je zelo težko napraviti vesel komad o družbenih krivicah. Himničnost je sicer pogosto prisotna, predvsem z namenom spodbujanja poslušalcev k aktiviranju. Himničnost glasbe je namenjena spodbujanju h kolektivnim akcijam. Pogosto pa je jezna glasba namenjena odkopavanju nakopičene jeze znotraj posameznika, ki se nabira v njem in čaka na izbruh. Potem ko je posameznik v mnogih situacijah potlačil svojo jezo, ker se je želel izogniti potrebnemu ali nepotrebnemu konfliktu, napoči trenutek, ko se ta jeza obrne navzven. Jezo se da le začasno instrumentalizirati. Nadzor nad njo je lahko samo kratkotrajen. Kot orožje jo je težko uporabiti zoper točno določen cilj, saj se lahko hitro obrne drugam. Včasih tudi zoper samega podpihovalca jeze.

Zato je glasbo in jezo najbolje prepustiti njunemu prostemu teku, brez inženiringa in zavestnega usmerjanja. Občutek za krivice je že v človeku, v vsakdanjem življenju se stalno srečuje z njimi. Kdor ne pozna krivice, plava med oblaki, zavit v kopreno. Glasba naj bo samo vžigalica, ki vžge vrvico dinamita, ki se skriva v vsakemu od nas. Hrup ni ventil za odvajanje jeze v prazne prostore. Ne sme in ne more služiti neproduktivnemu begu. Hrup sproža pobege v nove pokrajine zvoka in družbene akcije, v kateri se jeze posameznikov medsebojno oplajajo in ustvarjajo nove intervencije v polje večne veselosti in narisanih nasmehov na obrazih. Spačen obraz ob živalskem kriku je izraz napetega telesa, ki z izstopajočimi žilami in rdečico kože izziva podobe popolnih teles, klonirane sedanjosti in prihodnosti. In jih ne samo izziva, temveč tudi negira. Kajti ustvarjanje hrupa s svojim celim telesom je zavračanje podobe lepih in pet-minut-slavnih. Hrup se tudi skozi vizualizacijo zoperstavi plastičnosti medijsko ustvarjene realnosti, ki ne dopušča več druge realnosti. In to ne frontalno, temveč s tehnologijo barbarskega vpada, ki udari in se umakne. Ne, tišina tega ne zmore, tišina je odmik v stran, namenjena kontemplaciji. Boj spremlja hrup, hrup je boj. Moteč je in neobvladljiv, da bi ga lahko industrija zabave uporabila za množično produkcijo. Ne more ga prevzeti, pa čeprav bi ga hotela. Povzroča prebavne motnje. 

In če se kdo čudi navdušenju nad glasbo, obdano z meglico hrupa, se ne trudimo z razlago. Na hrup se lahko le odzovemo in skupaj z njim bijemo samotarske ali kolektivne boje. Naša jeza z njim uspešno sobiva in se vzajemno hranita. Neobvladljiva in zato svobodna. 


« nazaj