Kolumne

Sence preteklosti

fanzin-13brat_display.jpgNaslov kolumne je veliko bolj grozeč kot je namen tele pisarije. Ukraden, izposojen, pobran je iz moje preteklosti. Tako kot smo s časovne distance lažje kritični do preteklih dogodkov smo lahko tudi kritični do svojega preteklega delovanja in bivanja. Kritičnost seveda ne pomeni, da zanikamo vse, kar smo nekoč počeli, mislili, pisali, temveč predvsem oceno tedanjega delovanja s sedanje pozicije. Ker vsako razmišljanje o preteklosti je vedno razmišljanje sedanjosti o nečemu, kar je bilo pred tem. Pri tem ni pomembno, kaj je nam všeč, niti kaj bi spremenili za nazaj ali za naprej. Interpretacija iz pozicije sedanjosti bo sama po sebi spremenila dogajanje za nazaj. Interpretacija dogodka ustvarja sam dogodek. Kajti tako ustvarjena podoba dogodka je tista, ki se bo vtisnila v naš kolektivni konstruirani spomin. Ostale podrobnosti bodo počasi izginile v sivini pozabe. 
Prebiranje številk 13. brata zina s konca 90ih je priložnost za samokritiko in nekakšno oceno, kako se je takrat razmišljalo in kako se to danes vidi. Predvsem pa premeri to kritično distanco med načeli, ideali, željami, zahtevami in ravnanjem v vsakdanjem življenju. Ko prebiraš lastne vznesene mladostne besede, ki mejijo na mesijanstvo in si sledijo kot manifest na manifest, potem se ta distanca nevarno veča in spodbudi k premisleku, na kateri točki si zavil s premočrtne poti, ki si jo imel nekoč začrtano. Pa čeprav dolgoročno načrtovanje nikoli ni bilo v kratkoročnem planu. Odzivi na mladostniško revolucionarnost so pri kasneje bolj ali manj uglednih meščanih seveda različni in hkrati enaki. Konzervativci bodo iskali opravičilo za mladostno nespamet, večni liberalci pa bodo skušali dokazati, da še vedno sledijo mladostnim idealom, le prilagodili so jih "novim družbenim razmeram". Oboji pa iščejo izgovore za svoje spremembe. Kot da bi bila sprememba mišljenja že v osnovi nekaj slabega. Sprememba prepričanja, ki je posledica kritičnega razmišljanja, vedenja o novih dejstvih, življenjskih izkušenj, je povsem legitimna in je edina pravilna. Napačno bi se bilo oklepati prepričanj, v katere še sam ne verjameš več. Drugo pa je, če svoja prepričanja prilagodiš zaradi nekih drugih koristi npr. kariera. V tem primeru zanikaš svoja prepričanja in podajaš lažna, v kateri nisi prepričan oz. si se prepričal zaradi nekega zunanjega vzroka. V tem primeru lahko upravičeno govorim o tem, da se je nekdo prodal. Čeprav za mnoge tudi to ni sporno. Sploh v časih, ko se vse manj kupuje in je to, da se lahko prodaš, že kar lep uspeh. Velik uspeh za posameznika, ogromen neuspeh za človeštvo.
Ko torej prebiram svoje zanesenjaške, včasih obešenjaške zapise, si ne moram kaj da se ne bi predvsem nasmehnil. Ničesar ni za opravičevati. Neka nedolžna iskrenost veje iz mojih, pa tudi vseh ostalih zapisov 13. brata. 13. brat je bil za razliko od drugih slovenskih fanzinov kolektivno delo in kot takšno se je vsakdo nekoliko razgalil pred drugimi. Verjetno nikoli v celoti, a vedno se je en del osebnosti izpostavil. iskrenost te lahko tudi izpostavi pred ljudmi, ki jih bolj kot tvoja iskrenost zanimajo tvoje šibke točke in kako s posebno naslado zavrtat vanje, da se razširijo in zabolijo. Na srečo naša izkušnja ni bila taka. Morda pa smo kljub različnosti eden drugemu ščitili hrbet. Nenazadnje je šlo le za bratstvo z dodatkom sestrstva. In prav ta iskrenost, ki je v svojem bistvu predvsem podajanje subjektivne resnice o sebi in drugih, me prepriča, da sem prav razmišljal, tako kot sem prepričan, da tudi sedaj prav razmišljam. Pa čeprav se v vseh stvareh ne strinjam več z mojim predhodnikom izpred 15ih let. Še vedno pa sva lahko dobra prijatelja. Oba se učiva eden od drugega. Za njega je sicer morda prepozno, zame pa je to skoraj nujno. S tem ko ga ponovno spoznavam, lažje razumem tudi sebe, svoje odločitve in neodločitve. Tako tudi ni potrebno razmišljati več, kaj bi spremenil za nazaj, ker je tako veliko več časa za razmišljanje, kaj je potrebno spremeniti za naprej. 
In tako mi je uspelo po 12ih letih napisati ponovno osebno kolumno. Ne ker bi bilo moje življenje posebej zanimivo, ampak ker so si naša življenja v svoji različnosti tako podobna. In kot takšna se neprestano križajo, srečujejo, odbijajo, a v osnovi si vedno želijo živeti kolektivno življenje. Še se bomo srečali.



« nazaj