Kolumne

Ven iz varnega brloga subkulture!

Dogajanje zadnjih nekaj mesecev je dodobra pretreslo in premaknilo že precej zarjavele koleščke v naših glavah. Ljudje so se začeli zopet pogovarjati o tem, kaj jih moti in kako bi odpravljali zastoje, v katerih se je znašla naša družba. Ves ta intelektualni in čustveni vrvež pa je največje spremembe povzročil v osrednjem delu družbe, torej v okolju konvencionalnih ljudi in njihovih navad. Kritično javnost je le dodatno spodbudil, precej delež deklariranih upornikov pa ni ganil. Oz. vsaj ni opaziti kvalitativne razlike od prej, kar pomeni, da se je potegnilo nazaj. V mislih imam predvsem glasbene subkulture, ki so že zaradi pozicije, v katero so strukturno postavljene, vedno usmerjene proti sistemu. 
Medtem ko se je velik del kulturne javnosti pridružil vstaji zoper hibernacijo družbenega razvoja in odmiranju družbe na obroke, je velik del alternative ostal na varnem v svojem koščku sveta, ki ji je bil odmerjen. Ob tem me nikakor ne prepriča mnenje nekaterih, da se angažiranje pač ne splača, ker ne bo nič spremenilo, ali pa očitek skrajnih alternativcev, da so zahteve po drugačni družbi še vedno premalo radikalne. Veliko lažje sprejmem dejstvo, da je marsikomu v svojem malem svetu mikroscen, ki tečejo po ustaljenem redu, brez nepotrebnih pretresov, pač dovolj udobno, da se pač ne zgane. Ljudem nam je skupno, da velikokrat raje obdržimo vrabca v roki, kot da bi strmeli za golobom na strehi. Oz. če parafraziram dandanes tako popularnega Marxa "napad na nebesa nas ne zanima". In prav v to zanko se je del alternative zapletel in nič ne kaže, da bi se iz nje mogel ali sploh hotel izmotati.
Varne enklave v katere se zatekajo subkulture oz. druge oblike grupiranja na glasbeni osnovi, ker je govorjenje o subkulturah že malce arhaično, ponujajo zatočišče prijateljskih združb, ki se izogibajo konfliktu z zunanjim svetom. Kar je nekoč predstavljajo upor in neposreden konflikt z običajnim življem je sedaj samo še ena niša življenjskega sloga. V glasni glasbi lahko uživa tudi poročen moški srednjih let skupaj s svojimi otroci. V pionirskem obdobju rocka in njegovih izpeljank je že sama estetika glasbe sprožila resne odzive družbenega okolja, ki ni bilo pripravljeno na takšno motnjo. Drugačna glasba je spremenila estetsko dojemanje glasbe v najširšem okolju, hkrati pa so glasbena subkulturna gibanja prevzela meščanske vrednote, s katerimi so bila na začetku v konfliktu. Prevzem omenjenih vrednot pomeni, da posameznik znotraj glasbene scene išče predvsem užitek in prostočasno zabavo, medtem ko preostali del življenja poteka v ustaljenem ritmu šola, služba, družina itd. 
Zato me ne preseneča in niti pretirano ne razočara samozadovoljstvo večine glasbenih scen. Bolj me čudi navidezna radikalnost nekaterih glasbenikov, ki na deklarativni ravni propagirajo revolucijo, ko pa je revolucionarno stanje pred vrati, brskajo po kuharskih bukvah. Ne vem, kaj je krivo. Strah pred izpostavljenostjo večjim množicam, nesigurnost v svoje ideje, ko jih je potrebno prenesti v prakso, odsotnost racionalne presoje, kdaj je potrebno pokazati večjo odločnost. Seveda lahko ob vsem tem vsi podamo neko samokritiko, da mogoče nismo dovolj naredili, ko bi lahko. Da je bila kakšna beseda premalo izrečena, kakšna fizična prisotnost premalo. 
Življenje pa brez premora teče dalje. Čeprav kaže, da se je družbeno vrenje za trenutek umirilo, pa so vsi razlogi za upor še vedno prisotni. Tudi glasbene scene oz. subkulture imajo še vedno priložnost, da zavrnejo meščanske vrednosti udobnosti in samozadovoljstva, se izpostavijo kritiki, samokritiki in podajo svojo kritiko. Trepljanje po ramenih s strani prijateljev in znancev po uspešnem koncertu ne more biti dovolj. Življenje in glasba v njem zahtevata presežke. In odzven glasbe v svobodni družbi je povsem drugačen kot odzven glasbe v sivem vsakdanu monotonije borbe za preživetje.  Bi ga radi slišali?


« nazaj