Kolumne

Osvoboditev človeka kot predpogoj neposredne demokracije

V Sloveniji se pogosto radi trkamo po prsih, da smo odpravili socializem zaradi potrebe po pravi demokraciji in večji svobodi v njenem okviru. Pa čeprav je bil veliko močnejši motivator množic pričakovanje materialno bogatejše družbe, ki se nam je kazala v podobi potrošniškega raja onkraj zahodne in severne meje. Predstavniški sistem parlamentarne demokracije, ki smo ga ob tem prevzeli, se je po dvajsetih letih prakse izpel, da se bolj ne bi mogel. Če smo pred časom le redki bili kritični do takšne politične reprezentacije, ki jemlje moč iz rok posameznik in jo predaja v roke politični eliti, ki na takšen način obvladuje vse glavne točke družbene moči, so osebne okoliščine izvoljenih predstavnikov ljudstva izbile sodu dno. In si nakopale gnev ljudstva.

Ne samo, da so poslanci v Državnem zboru le še izvrševalci odločitev političnih strank, izkazalo se je tudi, da so produkt izrazite negativne selekcije strankarskih aparatov. Državo tako vodi strankokracija, katere moč temelji na nagrajevanju lojalnih strankarskih kadrov. Ideja, da bodo najboljši izmed nas predstavljali našo voljo in jo tudi izražali, se je izkazala za utopijo. Zagovornikom statusa quo ostane samo še pokvarjen in oguljen argument, da je to najmanj slab sistem od vseh možnih sistemov. A v večini držav poznamo tudi možnost uporabe neposredne demokracije. In če je še pred meseci razprava o neposredni demokraciji šla predvsem v smeri, da jo je treba še bolj omejiti, je sedaj smer obrnjena. Vedno več je zahtev po več neposredne demokracije. 

Ni dvoma, da je neposredna demokracija edina prava demokracija, saj le v tem primeru vsak posameznik glasuje za to, kar meni, da je najboljše. A vprašanje ostaja, ali je sploh možna in kako zagotoviti, da bodo ljudje to možnost sploh koristili? Včasih so bile omejitve pri neposrednem glasovanju veliko večje, saj je za vsako takšno glasovanje potrebno izpeljati volitve, kar zahteva precej organizacije in nenazadnje stroškov. Vendar bi z današnjo tehnologijo to zlahka odpravili. Če dosežemo, da je vsak posameznik računalniško pismen in se mu omogoči dostop do medmrežja, potem so materialni pogoji za izvajanje neposrednega glasovanja o vsaki skupni zadevi možni. A problemi so drugje, ne v sami tehnologiji izvedbe.

Družba v kateri živimo je kompleksna in prepletena s še bolj kompleksnim paralelnim svetom pravnih norm. Kot posledica pojava, ki ga imenujemo normativizacija družbe, pravo skuša urejati vsakršno dejavnost človeka. Poskuša predvideti vse potencialne primere dejanskega stanja. Posledica je za posameznika neobvladljiv korpus pravnih norm. Že poklicni poslanci imajo kljub svetovalcem težave s proučevanjem vseh predlogov, o katerih morajo glasovati. Kako bi torej v takšnem političnem in družbenem sistemu lahko uspevala neposredna demokracija? Ne morem zapisati težko, lahko napišem nemogoče. Nemogoče v okviru sedanjega sistema. Kar pa še ne pomeni, da neposredna demokracija ni mogoča. 

Potrebno je preveriti, zakaj tolikšna potreba po regulaciji vsega našega početja. Pravo s predpisi predvsem preprečuje morebitne konflikte, ki lahko nastanejo zaradi različnih interesov. Jasno je, da večji ko so v družbi antagonizmi oz. različni interesi, večja je potreba po pravnem urejanju. Večja ko je centralizacija moči, večja je potreba po hierarhiji pravnih aktov, ki so potrebni za nemoteno izvajanje te moči. Za dejansko uporabnost neposredne demokracije je potrebno odločanje o skupnih zadevah prenesti na obvladljivo lokalno raven, izven strašljivih metropolisov, na delovna mesta, kjer se odvija razvoj in (re)produkcija (ne)materialnega. Varovanje zasebne lastnine zajema velik del pravnega korpusa, zato je potrebno preoblikovanje takšne lastnine v skupno. Zahteva po neposredni demokraciji je radikalna zahteva. In le z radikalnim preoblikovanjem družbe tudi mogoča. Da, predpogoj za uveljavitev resnične neposredne demokracije je revolucija. 


« nazaj