Kolumne

Glas ulice ni nič več nem

Včasih človek pač mora nekaj narediti. Nekaj v naši notranjosti nas prisili, da se več ne obotavljamo in odločno storimo, kar nam je storiti. Takšen etični imperativ sem občutil, ko sem se udeležil petkove vseslovenske vstaje v Ljubljani. Želel sem s svojo prisotnostjo prispevati k odmevnosti dogodka in njegovega sporočila ter hkrati občutiti utrip množice in posameznikov znotraj nje. Zaenkrat je fizična, telesna prisotnost še vedno zelo pomembna komponenta postavljanja zahtev oz. osebnega  "statementa". Ni dovolj osvežitev statusa na socialnem omrežju. Takšnih osvežitev je preprosto preveč in gredo mimo večine. Medtem ko prisotnost v večji množici dejansko šteje. In prav z gibanjem znotraj te množice srečuješ znane obraze in opazuješ nove, še neznane obraze, ki pa so vsi po vrsti nabiti z upanjem. 

Tako sem se na hladni petek, ko je mrak že zdavnaj napolnil ljubljanske ulice, prebijal med različnimi skupinami protestnikov in poskusil analizirati, zakaj so tam. Seveda to ni znanstvena analiza, ki bi popredmetila vstajniško in protestniško energijo subjektov. Moje občutenje je bilo neposredno in doživeto. Po dolgem času, mogoče celo prvič, sem na javnem mestu poslušal jezne besede o revščini v Sloveniji, ki niso pozivali na solidarnost med reveži, temveč na razlastitev bogatih oz. tistih, ki so v slovenski različici prvotne akumulacije izšli kot zmagovalci privatizacijskega organiziranega ropa. Misli so bile jasne in nedvoumne, ljudje so jim glasno ploskali. Stare komunistične parole se vračajo iz onostranstva, potem ko se je zdelo, da smo jih s kloniranjem trgovskih centrov in policami Kinder jajčk za vedno pokopali. Veliko je bilo tako starejših protestnikov, ki so prišli izražati nestrinjanje s protisocialno naravnano državno politiko. Seveda je v takih primerih vedno prisotna določena nostalgija za socialno varnostjo, ki jo je nudil socialistični režim. To je ta nostalgija, ki jo novokomponirani demokrati ne morejo ali nočejo razumeti. 

Druga skupina ljudi, ki sem jih srečal na protestu, so bili dobro situirani podporniki večine domnevno levih vlad in podobni liberalno usmerjeni posamezniki, ki nimajo toliko problema s prevladujočo usmeritvijo vlade. Saj ta delno nadaljuje delo prejšnje vlade. Predvsem kar se tiče zmanjševanja socialnih delavskih pravic. Tu je trend nedvoumen. Vse dosedanje vlade so protidelavske. No, ta skupina se ne strinja z avtoritarnim načinom upravljanja zadev v družbi. In da ni trenutno njihova socialna mreža na oblasti. Potihem računajo, da se bo kolo sreče kmalu obrnilo in bodo posli zopet zacveteli. Na srečo je ta skupina predstavljala manjšino in nikakor ni zmožna spodbuditi tako obsežnih demonstracij. Tudi ne more ponuditi nikakršnega vsebinskega presežka k samimi demonstracijami. Da je vlada slaba, ve že 80% ljudi, tako da tu nam neke hude skrivnosti ne morejo razkriti. Pa tudi ne ponuditi resnične alternative.  

Največja skupina so bili mladi obrazi, posamezniki ali organizirani po posameznih političnih skupinah, ki so sedaj že delno prepoznavne v javnosti. Kot vedno je bil močan in organiziran Protikapitalistični blok, opazni so bili tudi mladi intelektualci iz kroga Delavsko punkerske univerze, pa tudi študentska skupina Iskra je vedno bolj v ospredju. Da so simpatije s protisistemskimi nasprotniki v zadnjem času narasle, je dejstvo. Bolj ko kapitalizem izgublja legitimnost, in zgublja jo zato, ker ni sposoben zagotoviti blagostanja veliki večini, več nasprotnikov si nabira. Ne moremo se slepiti. Naš politični sistem temelji samo na relativni blaginji, ki jo zagotavlja kapitalistična produkcija s pomočjo zasebne lastnine. In brez tega je tudi politični sistem v krizi. Med drugim. Vendar energija in odločenost mladih, ki so pripravljeni stopiti v neznano, je tisto, kar navdušuje. Potem ko se je še pred kratkim zdelo, da bo v Sloveniji kritika družbenega in političnega sistema ostala samo na relativno dobro obiskanih predavanjih in knjižni produkciji, je kritika stopila na ulice in začela vabiti oz. lepiti ljudi nase. Ljudje že nekaj časa čutijo, da s tem sistemom nekaj ni v redu, vendar jih je apatičnost in neperspektivnost tiščala k tlom. Preboj protestov omogoča pogled naprej z dvignjeno glavo. Namreč sam protest je tista artikulacija množic, ki jo TV intelektualci tako vztrajno iščejo in celo zahtevajo.

Kajti ti protesti, ki so se začeli v Mariboru in ki mu tega primata nihče ne jemlje, so pregnali strah iz glave marsikoga. Če je pred kratkim prva misel bila samo, kako ohraniti službo in se zaradi tega ne preveč izpostavljati v javnem življenju, da se ne bi komu zamerili, tega sedaj ni več. Ko pa odpade strah, odpade tudi Moč, ki jo ima Oblast nad nami. Kajti samo še s strahom, je bil vzpostavljen relativen mir. Tega ni več. Na strašenje se odgovarja s posmehom, ciničnim izjavam politikov se nastavlja zrcalo parodije. S smešenjem Oblasti kažemo, da smo še kako živi in da so spremembe nujne ter da jih brez našega sodelovanja ne sme biti. Lahko pa do njih pridemo brez Oblasti. Kar bi bila konec koncev edina primerna pot do resnične spremembe v korist vseh prebivalcev. 
 

« nazaj