Kolumne

Ali je v zaporih prostora za vse?

Ob vsem dogajanju okoli protestov so samo dve zadevi poenotili tako desne kot leve dušebrišnike in razumnike. Prva je razlaga, da so protesti znamenje, da ljudje niso zadovoljni z obstoječim stanjem. Za protest so se odločili spontano ali pa so jih naščuvali strici, odvisno od razlagalne pozicije šank analitika. Druga pa je obsodba nasilja nekaterih demonstrantov. V tem primeru skoraj ni različne obravnave. Vsi, ki so se tako ali drugače postavili po robu policiji, so demonizirani. Ne glede na to, ali so paravojaško ustrojeni neonacisti ali samo refleksno protipolicijsko usmerjena najstniška mladina, ki ji je v zibelko položeno geslo: all cops are bastards ("vsi policaji so prasci"). 

Za vse se zahteva enotna kazen. Najprej pripor, potem pa sojenje po hitrem postopku. Seveda javnost pričakuje strogo kazen. Ogorčenje policijskega sindikata, ki so mu senzacionalistični mediji zvesto potrdili, zaradi izpustitve pridržanih, ker tožilstvo ni zahtevalo pripora, se je pomirilo, ko je bilo veliko število protestnikov v Mariboru pridržanih. Glavni spopadi med policijo in demonstranti so potekali v Ljubljani in Mariboru. Bila je pa velika razlika med dogajanjem v teh dveh mestih. Če je v Ljubljani bolj ali manj znano, da je spopad povzročila četica dobro organiziranih desničarjev, se za primer Maribora zdi, da je prišlo do bolj ali manj spontanega spopada, pri katerem je velik delež prispevala tudi policija s prekomerno uporabo sile. Zanimivo pa vseeno je, da je bil Maribor deležen večje policijske represije, saj je tudi število pridržanih bilo neprimerno višje. In tudi veliko manj vemo o tem, kdo so ti pridržani, zakaj so sploh tam, kjer so. Vendar to javnost ne zanima. Z dehumanizacijo zaprtih je opravljen večji del posla. Svoje prispevajo še vedno bolj izgubljeni intelektualci, ki pozivajo na oster pristop do nasilnih protestnikov. Ker že celo življenje živijo oddaljeno od ulice in vsakdanjega življenja ljudi, tako tudi ne razumejo, če kdo namesto besede uporabi silo. Kajti nihče tega vsakdanjika nikoli ni poslušal. Vedno je bil nihče, protest mu je prvič dal možnost, da se resneje postavi zase in za svoje pravice. Kajti ti intelektualci, ki tako obsojajo nasilje, niso dovolj naredili, da teh protestov sploh ne bi bilo. Medtem ko so sestavljali čtivo za ozke akademske kroge ali postavljali na trg izobraževanja lastne fakultete, je val globalizacije odnesel še tisto nekaj industrije, ki je preživela razpad jugoslovanskega trga. 

Ob tem je otroško zaupanje, ki jo javnost kaže do policijskega ravnanja, naravnost osupljiva. Srce parajoče zgodbe policistov, ki so se znašle na medmrežju, so zameglile delovanje takšnega represivnega aparata kot je policija. Policija ni seštevek družinskih očetov, mladih fant in punc, ki so slučajno izbrali takšen poklic. Policija ni prostovoljno gasilsko društvo. Policija je strogo hierarhična organizacija, ki skrbi za javni red in mir znotraj države. Vrstni red poveljevanja je strogo določen, način in uporaba prisilnih sredstev tudi. Ko se posameznik znajde v policijskem postopku, mora imeti zagotovljene določene pravice, kajti zašel je v kremplje težke mašinerije. Vsak odvetnik, vsak domnevno preveč popustljiv tožilec, vzbuja najmanj nezaupanje, če že ne odkritega sovraštva med policisti. Skrbeti nas mora takšna naklonjenost javnosti do represivnega aparata. Skrbeti nas mora za usodo posameznikov, ki so zaprti.  

In na drugi strani je zopet poziv protestnikov, da hočejo pravno državo in sojenje krivcem za katastrofo, v kateri smo se znašli. Prvič, dejansko protestniki zahtevajo pravično in ne pravno državo, ki bo uredila odnose med ljudmi, tako da ne bo prihajalo do izkoriščanja ljudi in oškodovanja skupnega. Pravna država deluje namreč tako, da upošteva zastaralne roke. Kar pomeni, da je kazenski pregon zoper marsikoga, ki je v zadnjih 20 letih izkoristil luknjo v sistemu, nemogoč. Kar pa ne pomeni, da država ne more drugače poravnati krivice. Zakaj pa bi bilo pomembno maščevanje nad krivcem? Lahko se preprosto razlastnini oz. dejansko vzame tisto, kar je bilo prekomerno vzeto iz skupnega lonca. To bi bilo veliko pomembnejše in učinkoviteje, pa tudi pravičneje. Če pa država iz takšnega ali drugačnega razloga tega noče narediti (argument pravne države bo tu prvi, ki nam bo preprečeval, dragi soprotestniki), potem mora to narediti ljudstvo. Ne potrebujemo polnih zaporov oz. jih sploh ne potrebujemo, potrebujemo porazdelitev bogastva in omogočiti pravičnejše načine gospodarske dejavnosti. 20 let vožnje v napačno smer je bilo dovolj. Ne dovolimo, da nas sla po maščevanju tako zaslepi, da bomo zapeljali na stransko cesto, kjer v zasedi čakajo novi rokovnjači v fraku. 


« nazaj