Kolumne

Odpiramo prostor alternativam

Naj bo nekaj že vnaprej jasno. Upor, vstaja, protest zoper oblast, ki zlorablja svojo moč, se okorišča in povzroča krivice, je vedno legitimen in upravičen. O tem so si enotna ljudstva in njihovi misleci že od pamtiveka. Še tako demokratičen postopek, na podlagi katerega je bil nekdo postavljen na vodstveni položaj, nikomur ne daje bianco menice, da lahko počne karkoli in se hkrati posmehuje iz ljudstva, ki ga je izvolilo. Vse to danes v Sloveniji počnejo oblastniki različnih stopenj in dometa, skupno jim je predvsem nerazumevanje svojega poslanstva, prezir do množic in občutek vsemogočnosti. In seveda zvračanje krivde za svoje neuspehe na druge oz. na zunanje sovražnike.

Vstaja, ki se je v zadnjem tednu zgodila v Sloveniji, je tako povsem legitimna oblika demokratičnega izražanja množice, ki se pojavi v izjemnih okoliščinah. Začelo se je z zahtevo po odstopu enega posameznika, nadaljuje se z zahtevo po odstopu večine sedanje politične elite. Vendar nas to ne more in ne sme zadovoljiti. Samo zamenjava imen na položajih ne spremeni delovanja sistema. Še vedno bodo obstajale socialne mreže ekonomsko in politično vplivnih ljudi, ki bodo na podlagi svojih lastniških in političnih pozicij nadaljevali z brezobzirno akumulacijo kapitala (beri krajo) na račun vedno bolj izkoriščanega delavca, ki bo po drugi strani moral delati dlje za manj denarja. Dodatna stranska škoda pa so množice brezposelnih mladih in armada upokojencev na robu revščine. 

Vstaja je pokazala, da si ljudje želijo korenitih sprememb. Takšna množična želja se je pojavila prvič v zgodovini naše države. Množičnost in odločenost, nabita z osebnim in kolektivnim pogumom, odpira prostor novim idejam. Zato je ta vstaja trenutek, ko je potrebno začeti postavljati dejanske alternative našega soodločanja pri upravljanju skupnih zadev. Najprej je potrebno definirati, kaj je skupno. Skupno je vse, kar počne človek skupaj z drugimi ljudmi. Torej tudi gospodarstvo, ki trenutno temelji na zasebni lastnini, nikakor ne more biti izvzeto. To ni polje brezmadežnosti, ki jo samo politika kvari. Naj se sliši še tako čudno, tudi Ustava Republike Slovenije govori o socialni funkciji lastnine. Zasebna lastnina tako ni absolutna, temveč je ravno tako podvržena pravilom, ki jih skupaj določa skupnost. In enako velja za ostala področja delovanja. 

Ponovno je potrebno premisliti na kakšen način spodbuditi in omogočiti ljudem soodločanje. Neusmiljen tempo zahteva od odraslega zaposlenega človeka nenehno, prilagodljivo delo, ki mu vzame velik del dnevnega časa. Večja kot je stopnja obremenjenosti z delom, težje se je aktivneje vključiti v upravljanje skupnega, kar je soodločanje in kar je v svojem bistvu politika. Možnost večjega soodločanja je torej samo v manjši obremenjenosti z delom oz. porazdelitvi med vse pripadnike naše skupnosti. Razen če želimo zopet podeliti mandat za upravljanje skupnega samo določenim posameznikom, ki se bodo prej ali slej udobno namestili v foteljih in prej ali slej zapadli čarom moči in vpliva. In poskrbeli za prihodnje tri generacije svoje družine. Vse je povezano, zato je naše delo še veliko težje kot je bilo v preteklosti. Potreben je temeljit premislek, tudi tvegati z določenimi potezami in biti pripravljeni na učenje na napakah. Pomembna je odločnost in pripravljenost na dolge ure, morda tudi dneve pogovorov, medsebojnega poslušanja in razumevanja, da bodo sprejete odločitve, ki bodo imele za cilj skupno korist.

Vstaja nam je zopet vrnila dostojanstvo in nam pokazala, da se zavedamo, da nismo le odtujeni posamezniki, ki sobivamo in se srečujemo le še pod prisilo vsakdanjih obveznosti. Daje nam moč, da sedaj in v tem trenutku razmišljamo in udejanjamo produkte teh razmislekov. Ta del pa je še veliko zahtevnejši in napornejši kot odhod na ulice. A občutek, da delaš nekaj zase in za skupnost, je daleč močnejši od občutka žrtvovanja oz. mučeništva. Delamo za sedanjost, ki bo določala tudi našo prihodnost. 

Ne zanima nas Stara pravda, zahtevamo in dobili bomo Novo pravdo.

 

« nazaj