Kolumne

Upor, ki se ne pusti ujeti

Pa ga imamo! Upor, namreč. Upor, avtonomen, ki je nastal brez pomembnega vpliva političnih strank ali sindikatov nanj. Organiziran preko socialnih omrežij, podobno kot nedolgo nazaj v arabskem svetu in tudi drugod. Zgodil se je Maribor. In zaenkrat upor ne pojenja. Tokrat izgleda, da bodo ljudje šli do konca. Cilj je namreč jasen. Mariborskemu županu Francu Kanglerju očitajo skorumpiranost, zavajanje javnosti, delovanje zopet ljudstvo. Velik del prebivalstva zahteva njegov odstop in umik iz političnega življenja. Zaenkrat njihove zahteve še niso uslišane.

Ob poteku samega upora se je začel boj za njegovo interpretacijo. Pozdravljajo ga tako z leve kot z desne in ga seveda oboji skušajo analizirati. Žal še ni veliko truda bilo opravljenega v tej smeri, kar lahko pripišemu dejstvu, da se v veliko poklicnih intelektualcev skriva strah pred množicami. Kljub temu pa je dokaj predvidljivo, kje bodo levi in kje desni iskali vzroke upora. Medtem ko bodo prvi iskali predvsem socialne vzroke v spontanem uporu, bodo drugi opozarjali na državljansko nepokorščino anomaliji v sistemu, ki jo predstavlja lokalni šerif. V večini primerov bodo analize odražale predvsem želje analizantov, kaj si želijo prepoznati v tem uporu. In v kaj si želijo, da se razvije oz. ne razvije. Spomnimo se samo težave intelektualcev iz pred nekaj let, ko so skušali razložiti, zakaj prebivalci pariških brez cilja razbivajo. V tistem primeru sicer res ni bilo jasne zahteve, vendar tudi v našem primeru zahteva ni najpomembnejša, saj ugoditev zahtevi še ne bo rešilo problema. Le zamenjava osebe in ohranitev istih struktur, uzanc, motivov je recept za ponovitev zgodovine.

Pri tem bodo zanje radarji ostali samo manj pomemben povod. Mislim pa, da se moramo vrniti prav k tem radarjem, saj to niso navadne naprave, ki merijo hitrost vožnje. To so naprave, ki so postavljene zato, da čim več kaznujejo. In kazen je v tem primeru globa. Od izterjanih glob si dobiček delita zasebno podjetje in mestna oblast. Vemo, kaj je primarni motiv zasebnega podjetja, ustvarjanje čim večjega dobička tj. čim več glob, boljše za nas. Vse bolj pa postaja jasno, da so tudi odtujene oblasti vedno bolj privrženci tega motiva. Kajti mestno blagajno je le potrebno napolniti. In na tej točki globa kot kazen, ki naj bi delovala preventivno in pravično, postane davščina, sredstvo za polnjenje proračuna. Radarji so torej novodobni dacarji. Nadzor nad hitrostjo vožnje ni več preventivna dejavnost za varstvo v prometu, temveč selektivno obdavčenje raztresenih voznikov.

Vrnimo se še nazaj v preteklost. V fevdalnem sistemu so tlačani svojemu fevdalnemu gospodu bili prisiljeni plačevati določene dajatve oz. opravljati delo na njegovem posestvu. Bolj ali manj stalni kmečki upori oz. punti so bili posledica dejstva, da je jara gospoda želela izboljšati svoj standard in napolniti grajsko blagajno z novimi dajatvami oz. s povečanjem starih dajatev. V takšnih primerih so se vaščani hitro zorganizirali, brez sodobnih socialnih omrežij in obračunali z biriči ali v skrajnem primeru s samimi fevdalci. In tako razumem tudi mariborski punt. Lokalni šerif oz. župan, v katerem lahko prepoznamo tudi elemente fevdalnega gospoda, se je na način, ki je na mejah dovoljenega, odločil povečati prihodke občini in posredno tudi zasebnemu investitorju. Gnev prebivalstva je bil hiter, odločen in za mnoge dušebrižnike, ki odklanjajo vsakršno nasilje, pa čeprav je storjeno nad neživo naravo, ki ne čuti in ne trpi, skrajen. Ne gorijo gradovi, gorijo pa radarji. 

Za takšne punte je značilno, da lahko hitro vzplamtijo in tudi hitro izgorijo, ali pa se plamen razširi vse naokoli. V tem trenutku je težko napovedati, kaj se bo zgodilo. Podpora protestnikom, ki prihaja iz celotne Slovenije, pa kaže, da je želja in potreba po protestu in uporu  prisotna. Ko aroganca in predrznost Oblasti preseže tolerančni prag ljudstva, takrat ves nakopičen gnev bruhne na plano. In v takih primerih bo imel razumen oblastnik letalsko posadko Falcona v stalni pripravljenosti.


« nazaj