Kolumne

Ko razredni interes spregovori

Ob vsaki večji demonstraciji sindikalne moči in poskusov kolektivnega nastopa delavstva v javnosti se z različnih strani začne zlivati žolč nestrinjanja in odvzemanja legitimitete. Da ne bo nesporazumov pri nadaljnjem branju besedila naj pojasnim, da pod delavstvo pojmujem vse, ki se preživljajo predvsem z dohodki iz svojega dela, so se preživljali ali se bodo preživljali na takšen način. Klasični delavski sindikati so zaradi svoje okostenelosti glede organiziranja delavcev, ki so v začasnem, prekarnem delovnem razmerju upravičeno deležni kritik. Če se ne bodo prilagodili novim oblikam zaposlitev, tam postavili nove baze članstva in temu primerno izdelali nove strategije za boj za delavske pravice, potem bodo upravičeno izumrli kot vsi organizmi, ki jih je čas povozil. 

Vendar me na tem mestu zanimajo sovražnosti do delavskega organiziranja na splošno. Sovražnost, ki se meša z navidez racionalnimi argumenti, bljuje tako iz medijev, glasnikov Kapitala ali Oblasti, kot tudi od anonimnih spletnih komentatorjev, pripadnikov novodobnega malomeščanstva, ki so jim razumljivi računalniški algoritmi, malce težje pa kompleksnost in prepletenost družbenih razmerij. Skupna značilnost psovanja je nepoznavanje vloge in nalog sindikalnih organizacij, kar je morda tudi posledica vsidrane predstave socialističnih sindikatov, ki so skrbeli predvsem za ozimnice in izlete kolektiva. Pa poglejmo kateri so glavni očitki sindikalnemu organiziranju. 

"Sindikati so sovražniki demokracije, saj jih nihče ni izvolil. Politiko v državi in lokalnih skupnostih lahko vodijo le od ljudstva izvoljeni posamezniki oz. politične stranke." Argument odvzema legitimiteto kolektivnemu organiziranju delavcev na državni ali na panožni ravni. Sindikati omogočajo kolektivno zastopanost delavcev nasproti delodajalcem. Posamezen delavec je namreč prešibek, da bi lahko sam uveljavljal svoje zakonite pravice. Sodno varstvo ni dovolj in je včasih lahko tudi dolgotrajno, sploh če mora delavec živeti brez rednih dohodkov, preden se njegov primer na sodišču reši. Od dedičev filozofije vsak proti vsakomur je vsekakor težko pričakovati razumevanje do organizacij, ki zagovarjajo kolektivne interese. Kajti po njihovem kolektivni interesi ne obstajajo. Obstajajo samo egoistični interesi posameznikov, katerih seštevek nam daje najboljše rezultate, tako v produktivnosti kot tudi pri distribuciji produktov. Vse, kar to njihovo podobo stvarnosti kvari, je paranormalno, masovna psihoza, fatamorgana itd. Vedno znova pa se ti pojavi pojavljajo in potrebno je res vztrajno nojevsko potiskanje glave v računovodske bilance, da ne prepoznaš elementov skupnih interesov, ki se pojavljajo pri različnih skupinah prebivalstva. Nenazadnje imajo tudi kapitalisti svoje skupne interese in si medsebojno pomagajo. Vzajemna pomoč Kapitala je celo največja zgodba o uspehu. Kako bi drugače finančno sanirali toliko bank brez solidarnosti Kapitala? 

Naslednji argument je na nek način nasprotje prejšnjega argumenta. "Sindikati samo protestirajo, ne ponujajo pa rešitev za izhod iz krize." Tukaj se jim podarja legitimiteto, da lahko aktivno sodelujejo pri političnem odločanju, tako da predlagajo rešitve. Sicer velikodušna ponudba, ki pa zveni predvsem kot očitek na nasprotovanje reformam, ki bodo prinesla več pravic lastnikom kapitala in manj pravic delavcem. Enačba naj bi bila vendar samo ena. Več pravic lastnikom kapitala in manj pravic delavcem prinaša rezultat v obliki gospodarske rasti. Od katere bodo sorazmerno imeli največ prvi, drugi pa bodo lahko veseli, da bodo kljub znižanemu standardu še naprej imeli delo in nekako živeli. Sindikatom na tej točki ni kaj očitati, njihova prednostna naloga je zaščita interesov delavcev. Ni njihova naloga iskati rešitve in smeri razvoja. Lahko pa bi ta isti očitek izrekli celotnemu delavstvu. Vendar dvomim, da si zagovorniki enega in edinega kapitalizma želijo, da začnejo delavci iskati rešitve. Radi pa jim polagajo na jezik rešitve, ki zrasejo na zeljniku oblastnih oligarhij in velikih korporacij. Človeka je potrebno samo prepričati, da so to njegove misli in želje. Ko pa nadzor nad mislimi in željami popusti, takrat začnejo biti plat zvona. Nedavne volitve v Grčiji, ko je koalicija levičarskih strank imela realne možnosti, da zmaga, so sprožile paniko in celoten ideološki aparat institucij svobodnega sveta, da do takšnega razpleta ne bi prišlo.  

Ko naletimo na takšne in podobne kritike, torej prepoznamo predvsem enoumje, nestrpnost do drugače mislečih in totalitarnost prevladujoče ekonomske misli in politike. Predvsem pa moramo tudi prepoznati razredne interese, ki jih skušajo predvsem nekateri mediji zakriti pod plašč podajanja objektivnih in nepristranskih strokovnih mnenj. Če se medij ponaša z oznako največji slovenski borzno finančni portal, potem to ni zaradi lepšega in samo zaradi marketinga. Ni samo nosilec informacij, temveč tudi glasnik njegovega veličanstva Kapitala. Za nelojalnost takšnemu gospodarju pa je predvidena samo ena kazen - smrt  oz. ukinitev. In zato je iskanje novih rešitev in nove družbene ureditve hkrati osvoboditev od tega gospostva. 
  

« nazaj