Kolumne

Mehki državni udar?

Z besedo ideologija najraje opletajo jezični dohtarji, ko želijo diskreditirati njim neprijetne ideje in zamisli. Ideologija je tako postala žaljivka za domnevne relikte političnih idej preteklosti, medtem ko je novodobna misel osvobojena ideoloških spon. Skoraj nihče, če odmislimo nepotrebne študente družboslovnih smeri, ki niso in ne bodo produktivni razred, pa ne pove več, kaj je to ideologija in kdaj se dejansko pojavi. Tako je najboljši primer delovanja ideologije dojemanje ljudi, da v parlamentarni demokraciji soodločamo. Kot državljan si vpisan v volilni imenik in lahko oddaš svoj glas nekemu kandidatu oz. bolje rečeno skupini kandidatov, najpogosteje združenih v politični stranki, in s tem udejanjaš svojo voljo. Seveda je že na prvi pogled očitno, da takšno delegiranje svoje volje nima veliko z možnostjo odločanja. Dejansko se z dejanjem oddaje volilnega glasu za 4 leta odrečeš možnosti odločanja. Namesto tebe odloča nekdo drug. Ti pa nemočno buljiš v slike, ki nam jih servirajo elektronski mediji in se zgražaš nad malverzacijami in obupno artikulacijo poslancev ljudstva.

Vendar pa nam je popolni sistem meščanske demokracije dovolil, da se v izrednih primerih lahko odloča o posameznem vprašanju tudi neposredno tj. na referendumu. Referendum je edina točka demokracije, kjer se dejansko približamo izvoru besede demokracija in njeni praksi iz njenih začetkov. Tvoj glas neposredno šteje v primeru glasovanja o določeni rešitvi, ki jo bo oblast vpeljala v našo družbo. Tudi referendum je s časom prišel na slab glas in to predvsem zaradi tega, ker so ga največkrat uporabili prej omenjeni izvoljeni predstavniki, ki že tako ali tako za 4 leta uzurpirajo našo voljo in odločajo namesto nas o nas. Tako se v javnosti referendum predstavlja predvsem kot zlorabo demokracije in kot strošek za davkoplačevalce. Oblast in politične elite si seveda manejo roke. Strah pred množicami je še vedno velik, pa čeprav so same množice vedno bolj brezvoljne in apatične ter požirajo vse, kar jim servirajo oblastniški komunikatorji in intelektualni lakaji. 

Kljub vsem preprekam pa so se v zadnjem času spet začeli zbirati podpisi za referendumske pobude. Za začetek postopka zbiranje podpisov potrebuješ 2500 podpisov. Že drugič v nekaj mesecih pa se je zgodilo, da je pristojno ministrstvo odločilo, da je veliko število podpisov neustreznih. Seveda težko sodimo o tem, ali so ali niso neustrezni, vendar dejstvo, da se je to že drugič v kratkem času zgodilo in da je šlo za ogromno številko, nas napeljuje na globok sum, da nekaj smrdi za vsem skupaj. Če ministrstvo kot del izvršilne oblasti namerno preprečuje izvajanje ustavne pravice do neposrednega odločanja na referendumu, gre tu za mehko obliko državnega udara, saj je onemogočeno izvrševanje ljudske volje. In kar je še huje, v to se le redko kdo spušča in vedno bolj se to sprejema kot nekaj normalnega. Tako kot se za normalno sprejema vsakršno krčenje s krvjo priborenih delavskih pravic. V imenu solidarnosti do kapitala in socialnega dialoga, ki je mimogrede ideološki termin brez primere. 

Dejstvo je, da se počutimo vedno bolj odtujene od institucionalnih oblik izvajanja oblasti, ker je vpliv posameznika vedno manjši. Tudi na račun prenosa dela suverenosti na Evropsko unijo. In da nas še dodatno preprečevanje možnosti izvajanja neposredne demokracije mora navdati z gnevom, ne pa brezupom. Golo okostje pravno formalnih razmerij nima vsebinskega mesa in je postalo samo še poligon gospodarskih in političnih elit oz. vladajočega razreda.  Potrebno se je ponovno usesti pod resnično ali virtualno lipo in skupaj s sokrajani, somišljeniki, sodelavci in sostanovalci razpravljati in odločati o zadevah, ki se nas tičejo in so del naše sedanjosti in prihodnosti. Neposredno iz oči in oči ali iz ekrana v ekran, brez odvečnih posrednikov, ki popačijo naše želje in voljo. Da si bo demokracija pridobila svoj prvotni pomen.  


« nazaj