Kolumne

Ko pravna država ugasne ojačevalce

Čeprav se naše telo vedno bolj zliva skupaj s strojem - računalnikom in postaja nov organizem, z značilnostmi organskega sveta in tehnologije, nam virtualno okolje, v katerem vedno več časa delujemo, ne omogoča popolnega delovanja v skladu s svojimi potrebami in zmožnostmi. Še vedno smo vezani na fizični svet in občutke, ki jih preko njega zaznavamo. Tako smo tudi glasbeni navdušenci in ustvarjalci odvisni od fizičnih prostorov, kjer se lahko predstavimo ostalim pripadnikom homo sapiensa (+ nekaterim predstavnikom skupine canis, kjer je to dovoljeno), ali pa samo uživamo v hrupnem nabijanju nizkih tonov.

V Sloveniji imamo srečo, da je dobro razvita tradicija manjših klubov ali pa mladinskih centrov, ki večinoma delujejo na prostovoljnem principu in delno tudi na profesionalcih, ki so pripravljeni skromneje živeti. Vsak prostor je seveda zgodba zase, težko bi našli dva enaka primera. Vsak ima svojo posebno zgodovino, odvisno od lokalnih razmer in lokalnih akterjev, ki so prostor ustanovili ali pa ga trenutno upravljajo. Seveda vsi ti prostori niso namenjeni samo glasbenemu delovanju, temveč tudi drugim umetniškim praksam, izobraževalnim programom in družbenim akcijam. Vendar je prav glasbena dejavnost, ki je večinoma najmnožičnejša, najbolj pisana na kožo nemirnim mladostniškim dušam in hkrati tudi najbolj moteča za sosede in dežurne dušebrižnike. In sam obstoj teh prostorov nikakor ni samoumeven, temveč so podvrženi konstantnim omejitvam, ki imajo neprijetne kratkoročne in usodne dolgoročne posledice.

Država, ki bi po eni strani posameznika najraje prepustila volčjemu boju za preživetje in totalitarni praksi sodobnih podjetij, bi po drugi strani rada poskrbela za varno počutje mladih potrošnikov v lokalih, kjer strežejo alternativno glasbo, in za miren spanec meščanskega življa. Tako so v zadnjem času inšpekcije, ki skrbijo za delovanje v skladu z zakoni, pritisnile na manjše mladinske klube, da morajo za javne prireditve imeti varnostno službo. Javna prireditev pa je lahko že vsak koncert. Takšna zahteva je na pogled smotrna in racionalna. Kdo si pa ne želi, da se njegov otrok zabava pod budnim očesom varnostnika. Včasih je sicer lahko varnostnik nevarnejši od gosta, a to je tema za kakšno drugo priložnost. Na večini manjših koncertov so varnostna tveganja zelo majhna, praktično nična v primerjavi z mainstream dogodki. Zahteva po profesionalni varnostni službi pomeni za večino malih klubov takšen finančni zalogaj, da se jim ne splača več prirejati manjših glasbenih koncertov. Kajti stroški so preprosto previsoki, da bi jih lahko pokrili z lastnimi prihodki. Organizacijo koncertov si tako lahko privoščijo le še tisti, ki imajo dovolj drugih virov ali pa jim njihovi prostori omogočijo tudi organizacijo množičnejših prireditev, na katerih se lahko zasluži dodatna sredstva za pokritje stroškov slabše obiskanih koncertov manj znanih, a zato nič manj zanimivih glasbenih zasedb.

Države seveda to ne skrbi kaj pretirano. Manjši klubi so bili vedno gojišče politične nekorektnosti, nezadovoljnih in neprilagojenih posameznikov, kritične misli, ki se ne samocenzurira. S takšnim mehkim načinom onemogočanja pomembne dejavnosti, brez uporabe nasilnih sredstev, uspešno gasijo vse te za Oblast neprijetne pojave. Lokalni veljaki pa si lahko še dodatno manejo roke, saj so v času svojega mandata brez truda ugodili pritožbam sosedov, ki so ob ponedeljkih obremenjevali telefonsko linijo županove tajnice. Praktično vsi si manejo roke. Z delovanjem pravne države lahko gre mladina tudi prej v posteljo ali pa doma na slušalke posluša svoje ropotanje.

Zgodba o kritičnih trenutkih mladinskih klubov je tako predvsem zgodba o nadaljnjem procesu omejevanja svobode, ki poteka vzporedno in z roko v roki s siromašenjem večine prebivalstva. Potrpljenje ljudi je res veliko. Predvsem pa se prepozno zavemo, kaj lahko izgubimo. Šele ko bodo klubi oz. mladinski centri samo še igralnice za ping pong in biljard, bomo spoznali, kaj smo izgubili. In to brez boja in bele zastave.



« nazaj