Kolumne

Česa nam Pussy Riot še niso povedale

Če kaj, nam celotno dogajanje okoli ruskih pankeric Pussy Riot pokaže, da je tudi v današnjem času še možen politični učinek s pomočjo glasbe. Oziroma bolje povedano, umetnost še vedno lahko učinkuje politično in ne samo ponazarja politične trenutke in filozofske koncepte. Enkraten performans v nevralgični točki ruske družbe je dosegel to, da je ves svet opozoril na represivnost Putinovega režima. Odmevnost je presenetila mnoge, sploh v času, ko se medijske slike izmenjujejo s svetlobno hitrostjo in je včerajšnja glavna novica danes že pozabljena.

Na tej točki je uspeh fenomenalen. Z relativno drobno akcijo v pravem trenutku na pravem mestu so punce sprožile razmišljanje o vlogi cerkve v državi in družbi, o stopnji demokracije, o odvisnosti sodstva od izvršilne oblasti, o strpnosti, o položaju ženske v ruski družbi. Kazen za ta uspeh je seveda bila stroga. Državi drugega tudi ni preostalo. Čim se je odločila, da bo takšno kritiko dojela kot napad na njene temelje (kar očitno pravoslavna cerkev je),  ni mogla več storiti koraka nazaj. Lahko je samo izbrala manj strogo kazen, da izpade prizanesljiva. Vladar je strog in pravičen, saj sodi po zakonih, vendar milostljiv. 2 leti za mlada življenja je huda kazen, ki jih bo zaznamovala za vedno. Upamo lahko samo, da kazen ne bo v celoti izvršena in bodo prej na prostosti.

In kot sem že na začetku omenil, so punce pokazale, da mora umetnost biti politična. Sploh v časih, ko je vztrajanje v paralelnih svetovih osebnih utopij nezaslišana predrznost in omejenost uma. Vsakodnevno trpljenje, pomanjkanje, odsotnost svobodnega duha, militaristično zatiranje drugačnih je več kot dovolj, da se ost umetniškega ustvarjanja izostri in usmeri v smer izvora nepravičnosti. To ne pomeni, da mora vse biti smrtno resno, posmeh je lahko odlično orožje zoper represijo. Posmehovanje režimu pomeni, da ga ne jemlješ več tako resno, da nima več take moči, kot si jo sam zamišlja. In da pri tem nisi sam. Potiho se mu smejejo mnogi. To je bila značilnost osemdesetih let prejšnjega stoletja v Sloveniji, ko smo imeli opraviti s podobnimi represivnimi akcijami zoper pankerske in post pankerske akterje na sceni. Nihče sicer ni sedel dve leti, nekaj časa so pa le preživeli v družbi organov pregona.

Prav ta podobnost z obdobjem v naši zgodovini kaže, da je najlažje doseči največji učinek z umetniškim aktom v režimu, ki sebe jemlje najbolj resno. In ki tudi z vso resnostjo skrbi, da ne prihaja do družbenih odklonov. Največkrat z represijo. Kako pa naj tak performans učinkuje v družbi, ki se vsaj znotraj redko poslužuje represije, in si svojo legitimiteto vzpostavlja z ideološko prevlado? Tu trčimo ob usodno oviro, ker puščice kritike ne moremo usmeriti v konkreten materializiran cilj, ki bi poosebljal točko moči in odločanja. Ideologija, ki obvladuje takšno družbo, kot je npr. slovenska, dopušča vsakršno kritiko. Vsakdo lahko postavlja vprašanja, kritizira, se norčuje. Do tu ni nikakršnega problema. Redki ekscesi zaradi umetniških akcij so za ustvarjalce minili relativno mirno (Strelnikoff, sežig križa itd.). Na sodišče so prišli samo pisatelji, pa še te so tja spravile posamezne osebe, ki nikakor niso vladarji slovenskih trat in livad. Problem za režim pa bi nastopil šele, ko bi umetniška akcija imela namen sprožiti upor oz. bi to celo dosegla. Šele realnost upora bi sprožil represijo demokratičnega režima. In pri tem se reakcija sodstva najverjetneje ne bi veliko razlikovala od reakcije ruskega sodstva. Izredne razmere pač zahtevajo izredne postopke.

Tako da mi ostaja odprto vprašanje, kakšna je lahko politična umetnost v tem trenutku na Slovenskem. Uporaba rdeče zvezde se mi ne zdi prehuda provokacija, saj za več kot pol prebivalstva ni problematična, liberalnim kapitalistom je pa verjetno povsem simpatičen ostanek preteklosti, ki nikogar več ne resno ogroža. Po svoje je tudi bolj seksi kot simbol eura. Naj torej potiho nažiramo družbeno podstavbo kot velika vojska termitov, dokler se vse ne sesuje? Občutek imam, da se bo res vse sesulo, vendar ne zaradi umetnikov, temveč navkljub njim. In potem bo umetnost spet vzgojna, v službi gradnje nove družbe. Ali pač ne? Ali pa bo ustvarjalnost določala parametre razvoja in si že enkrat podredila ekonomijo? In ekonomske zakone napisala na novo.


« nazaj