Kolumne

Začeti z nule oz. iskanje sodobnih Prometejev

Dopustniški premor mi dopušča vsaj nekaj časa za prebiranje knjig, za katere v drugih časih in razmerah ne bi iskal oz. našel časa. Perioda zanimanja za znanstveno fantastiko se je z letošnjim poletjem očitno ponovila. Če to še združimo s priročno uporabo bralnika elektronskih knjig, ko poležuješ na plaži, in dejstvom, da so ravno ljubitelji znanstvene fantastike najbolj navdušeni nad novimi tehnološkimi igračkami, ni težko zaključiti, da je izbira res velika. In le na intuicijo se lahko zaneseš, ko začneš prebirati prej popolnoma neznane avtorje. In se obenem zgroziš nad dejstvom, koliko ljudi je pisalo, koliko ljudi piše in koliko ljudi jih bo še pisalo. In kako malo bralcev je za vso to goro ustvarjenega.

Intuicija je tako kriva, da sem začel z ameriškim avtorjem Philip K. Dick . Prebral sem dva njegova romana in oba sta postavljena v okolje postapokaliptične Amerike. Po izbruhu jedrskega spopada je civilizacija bolj ali manj uničena in nekako je potrebno začneti znova. Kaj je namreč prvo, s čimer se srečamo pri katastrofah? Najprej razpade celotna infrastruktura, vključno z elektriko in tekočo vodo. Tako da četudi ostane naše naselje nepoškodovano, se srečamo s povsem novimi razmerami na katere nismo pripravljeni in na katere nismo nikoli niti pomislili, da se nam lahko pripetijo. Prav to avtorjevo opisovanje drugačnega življenja me je navdušilo in spodbudilo k razmišljanjem, s katerimi se nisem ukvarjal že od časov, ko smo redno prebirali Green Anarchist in podobno anarho primitivistično čtivo, katerih geslo je bilo uničenje civilizacije. Pred tem pa sem se večinoma s tem srečal samo pri tabornikih, kjer so veščine preživetja v naravi (ne pa tudi v razrušenih mestnih soseskah!) osnova.

Drugo pomembno opažanje je to, da romana kljub apokaliptični vsebini ohranjanata optimistično držo. Prihodnost je odprta. Svet se gradi na novo, upanje ni izgubljeno, preživeli živijo naprej vsak po svojih močeh. Sicer v izredno oteženih razmerah, ko ne morejo več računati na pomoč centralne oblasti, vendar pa je toliko bolj prisotna solidarnost med člani skupnosti. Romana sta nastajala v časih, ko je bila grožnja jedrske vojne v zraku, vendar je hkrati tudi obstajala želja in zavest o boljši družbi prihodnosti, ki jo lahko človeštvo na novo zgradi. Sama znanstvena fantastika je uperjena zoper ohranitev statusa quo in išče odgovore, kako se bo družba razvijala in kakšna bo vloga posameznika v njej. Ali bo imel več svobode ali bo njegova svobodna volja dokončno izginila? Ali bodo naši potomci živeli v robotozirani družbi ali v ponovni prazgodovinski skupnosti? Ta vprašanja pa nam sodobna dela ne postavljajo. Roman Cesta Cormaca McCarthya je takšen primer. Katastrofa je uničila družbo, oče in sin se potikata po zapuščenih cestah brez nekega cilja. Le da preživita iz dneva v dan. Enako velja za vse osebe, ki se pojavijo v romanu. Skupnosti, ki bi skušala zgraditi civilizacijo na novo, praktično ni več. Največja skupnost je roparska tolpa. Vsi samo fatalistično čakajo na svoj konec. In prav ta apatičnost, vdanost v neizbežno usodo je tista, ki jo lahko čutimo v današnjem času gospodarske krize. Živimo iz dneva v dan in čakamo kot ovce na zakol.

Prebiranje znanstvene fantastike je vsekakor boljša naložba kot obisk vedeževalke. Če ne drugega, lahko naredimo sami pri sebi inventuro, kaj znamo narediti, če se znajdemo brez elektrike. Bore malo. Zato pa je veliko pomembnejše od golih osebnih spretnosti izgradnja nove skupnosti, če pride do uničenja v takšnem obsegu. Vzpostavitev novih medčloveških razmerij, morda celo temelječih na drugačnih vrednotah kot smo jih poznali pred katastrofo. Ne potrebujemo Robinsona Cruzoja, ki je predvsem glorifikacija egoističnega, vsezmožnega posameznika, temveč neimenovane posameznice in posameznike, ki se zavedajo, da lahko preživijo le v vzajemni solidarnosti. In ne potrebujemo apokaptičnega dogodka, da pride do takšnih premikov v miselnosti. Potrebno je le spoznanje, da je človeštvo vedno preživelo v skupnosti, osamljeni volkovi so redki. Izjema, ki potrjuje pravilo, in lahko kot taka brez problema živi poleg pravila. Apokaliptične zgodbe so tako vendarle nekakšni napotki, kako naj živimo v sedanjosti, kaj nas mora skrbeti in kaj nas ne sme. Nič ni večno, zatorej je potrebno stremeti k temu, da bo novo vedno boljše od starega. Pa naj bodo zunanje okoliščine še tako neprijazne in krute do posameznih usod.


« nazaj