Nekateri pravijo, da je v določenih družbenih situacijah najbolje mirovati in prepustiti toku stvari, da uniči to, kar mora biti uničeno. Nekateri slovenski kič radikalni teoretiki s tem opravičujejo svoje neangažiranje v družbenih konfliktih in varno plujejo po vodah navidezne akademske svobode. Takšen bi lahko bil tudi moj molk o gospodarski krizi in splošni krizi sistema, ki temelji na angleški industrijski, francoski družbeni in nemški nacionalni revoluciji. Vendar molk je včasih res izbran kot orožje. Ko ste že vsi siti vsakodnevnih modrovanj, bentenj in objokovanj o krizi, je potrebno zajeti sapo, da nam kisik v možganih razbistri misli. Prej ali slej pa nastopi čas, ko je treba ponovno intervenirati.

Navidezni boj za rešitev gospodarske krize poteka med zagovorniki vitke države in aktivne vloge države v gospodarstvu. Prvi, zaenkrat pri nas prevladujoči, trdijo, da je potrebno oklestiti stroške države oz. javnih služb, ker preveč bremenijo gospodarstvo. Gospodarstvo bo z razbremenitvami, manjšimi dajatvami, lažje konkuriralo na svetovnem trgu. Na drugi strani nasprotniki trdijo, da v času krize mora država poseči na trg in z velikimi investicijami pomagati gospodarstvu. Če prvi pravijo, da je treba varčevati, drugi pravijo, da je treba trošiti. Obojim je pa cilj isti, ustvariti večjo blaginjo v družbi s kapitalističnim predznakom. Oboji zaupajo v moč potrošniške družbe, nianse sicer niso nepomembne. Drugi prisegajo na večjo dohodkovno enakost, prvi pa na večjo moč samoiniciativnosti pohlepnega posameznika.

Današnja kriza kapitalizma ni ne prva in na žalost najverjetneje tudi še ne zadnja. Pokaže pa zanimive premike pri miselnosti t.i. družbene alternative. Kriza nas sooči z vso dejansko grozo, kaj se lahko zgodi,  ko razpade sistem. Podobe apokalipse postanejo domače in Mad Max ni samo stvar neocrusterjev. Ob tovrstni zaskrbljenosti je še najlažje tistim, ki nimajo kaj izgubiti. To je že Marx zdavnaj napisal, da proletariat nima kaj izgubiti razen verig, v katere je uklenjen. Vendar takšnih je v naši družbi izredno malo. Večina se nas sooča s povsem osebnimi dilemami, kaj nam kriza lahko prinese. Socializem ali barbarstvo? Na prvi pogled arhaično vprašanje iz prejšnjega stoletja se vedno bolj zarisuje v glavah posameznikov, ki skušajo razumeti 3 poteze vnaprej. In zahteva, da podamo odgovor.

Alternativa sedanjemu varčevanju ni povečana potrošnja. To je le drugo zdravilo za zdravljenje vedno istega bolnika. Kapitalizma z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Dolgo nam je dobro služil, včasih kaj ukradel pri sosedih (kolonializem), včasih prinesel sladke radosti (Hollwood). Čas je, da se mu zahvalimo za vse in ga samo še ohranimo v zgodovinskem spominu. To kar ga bo zamenjalo, mora ponuditi tudi zamenjavo za Frankensteinovo pošast, ki je zaživelo svoje lastno življenje. Denar ne spoštuje več svojega stvaritelja in je pobegnil vsakršnemu nadzoru. Če je osnovni namen denarja omogočiti boljšo menjavo dobrin med ljudmi, je potrebno ustvariti drugačen način menjave. Če je davek za razvoj vedno hitrejše uničenje narave, je potrebno položiti temelje za drugačen razvoj, ki bo upošteval ohranitev narave. Če je cena blaginje izžemanje delavca, potem je treba blaginjo redefinirati in jo vzeti iz naročja marketinške industrije. Pa četudi je treba pri tem uporabiti silo. Pa naj bo ta gola fizična moč ali moč idej. Kdaj, če ne zdaj?